Ukrajinski pesnik, esejist in prevajalec Andrij Ljubka je po ruski invaziji leta 2022 opustil pisanje. Zdelo se mu je, da je vse, kar je počel pred vojno, med vojno postalo nekoristno in brez smisla. Zato si je obljubil, da bo nadaljeval po koncu vojne in se posvetil konkretni pomoči. Organiziral je selitve kulturnih ustvarjalcev z območja bojev v mirnejše dele Zakarpatja in zbiral denar za terenska vozila za fronto. Pri tem je bil zelo uspešen. Potem pa je ugotovil, da se vojna še ne bo kmalu končala, pa tudi, da mu ljudje zaupajo, ker je pisatelj. Ljubka živi v mestu Užgorod, ki leži ob meji s Slovaško. Ob njegovem gostovanju na festivalu Mesto knjige v Novi Gorici v sklopu programa Evropske prestolnice kulture smo se z njim pogovarjali o književnosti, vojni in upanju (Na fotografiji je Andriy Ljubka ob obisku Nove Gorice, vir: osebni arhiv).

Bolgarski pisatelj Georgi Gospodinov je letošnji prejemnik nagrade vilenica. V utemeljitvi med drugim beremo: "Njegovo pisanje, obsedeno z družbenimi in zgodovinskimi dogodki ter osredinjeno na nevidnega posameznika, je mestoma nepredvidljivo in fragmentarno, a se mojstrsko zliva v celoto, tenkočutno, tudi nežno in prežeto s (črnim) humorjem." Z Georgijem Gospodinovim se je pogovarjala Staša Grahek. V oddajo sta vključena odlomka iz kratke zgodbe Georgija Gospodinova z naslovom Slepa Vajša iz knjige In druge zgodbe - v prevodu Boruta Omerzela bo kmalu izšla pri Cankarjevi založbi v zbirki Moderni klasiki. Bralec: Jure Franko, ton in montaža: Vito Plavčak. Foto Željko Stevanić, IPF

“Moja mama ve, kaj se dogaja v mestih, jaz pa, zakaj se tja odhaja,” piše Radmila Pétrović, pesnica, ki še ni dopolnila trideset let in je v svoji domovini postala pravi fenomen ter vzor novi generaciji. Samo v Srbiji je bila njena tretja pesniška zbirka Moja mama ve, kaj se dogaja v mestih, ki je izšla leta 2020, prodana v več kot 12 tisoč izvodih, pri nas pa je pri Cankarjevi založbi izšla letos v prevodu Natalije Milovanović. Zbirko je napisala na delavnici pisanja med študijem ekonomije, dokončala pa jo je že z diplomo v žepu.V njej je želela nagovoriti kolektivne družbene skrivnosti, za katere si je sama želela, da bi o njih brala kot odraščajoče dekle. V Sloveniji je letos gostovala na pesniškem festivalu Dnevi poezije in vina. Foto: Timotej Prelog. (izrez fotografije)

V oddaji gostimo Nikolo Madžirova, makedonskega pesnika, prevajalca in esejista, ki je kot častni gost letos sodeloval na festivalu Dnevi poezije in vina na Ptuju. Pri tem je pri založbi Beletrina izšla tudi njegova pesniška zbirka Šestilo časa z avtorjevo izbrano poezijo, nekaj novimi pesmimi in eseji, ki so nastali v prevodu Namite Subiotto. Pesmi Nikola Madžirova so prevedene v več kot štirideset jezikov, avtor je med drugim tudi prejemnik evropske nagrade za poezijo Hubert Burda, najprestižnejše makedonske pesniške nagrade brata Miladinova, leta 2016 pa je prejel naziv nacionalnega umetnika Republike Severne Makedonije.

Kalaf Epalanga, angolsko-portugalski glasbenik, pesnik, prozaist in kolumnist, je pozornost literarne javnosti pritegnil s svojim romanom Tudi belci znajo plesati, ki ga je opredelil kot glasbeni roman. Izhodišče za pisanje je našel v kuduru, angolskem glasbenem žanru in tipičnem plesu, ki ga spremlja. Imel je željo napisati biografijo kudura. Epalanga je sicer ustanovni član izjemno uspešne glasbene skupine Buraka Som Sistema, ki je na neki način modernizirala žanr kudura in ga ponesla na svetovne odre. Ob glasbi pa – tako v poeziji, prozi kot kolumnah – pogosto piše tudi o Angoli, državi, v kateri se je rodil in iz katere je zbežal zaradi državljanske vojne na Portugalsko, pozneje se je preselil v Nemčijo. »Angolci so moja najljubša tema,« je verz, ki ga lahko preberemo v pesmi Umivanje s piskrom. Tudi sicer iz pesmi, ki jih je ob njegovem gostovanju na Dnevih poezije in vina poslovenila Barbara Juršič, zelo čutimo Angolo. O njegovi poeziji, kuduru, skupini Buraka Som Sistema in romanu Tudi belci znajo plesati sta se ob Epalangovem obisku Slovenije pogovarjala z Majo Žvokelj, ki je pogovor tudi prevedla. Foto: osebni avtorjev arhiv.

Palestinski režiser in umetnik Kamal Aljafari v svoji skoraj dve desetletji trajajoči karieri svoje filmske pripovedi posveča Palestini, njeni zgodovini in kulturi. Na nedavnem filmskem festivalu v Locarnu je bil prikazan njegov novi dokumentarec z naslovom S Hasanom v Gazi, ki je nastal izključno iz arhivskega gradiva. Bere Jure Franko, ton in montaža Jernej Boc.

Inštitut za slovensko kulturo v Benečiji je kulturno in jezikovno središče zamejskih Slovencev v Italiji, ki prebivajo od Kanalske doline in Rezije do Terskih in Nadiških dolin. Ustanovljen je bil leta 2006 z namenom, da kot močna krovna organizacija omogoči bolj učinkovito uveljavljanje in ohranjanje slovenskega jezika in kulture v krajih, kjer je pripoved zgodovine v odnosu do Slovencev težka in mračna. “Prišel sem z dežja pod kap.” To preprosto reklo zgovorno označuje razmere v Benečiji takoj po drugi svetovni vojni. S temi besedami se začne knjiga Mračna leta Benečije, ki sta jo pod psevdonimom NAZ napisala duhovnika Marino Qualizza in Božo Zuanella. Knjiga o delovanju tajnih organizacij v Benečiji je izšla v italijanščini leta 1996 v Čedadu, slovenski prevod pa je Cankarjeva založba v Ljubljani objavila dve leti pozneje. Duhovnika sta bila za svoje delo preganjana na sodišču, pogum, s katerim sta prekinila molk, dolg desetletja, pa naj bi vplival tudi na njuni profesionalni karieri. Oba sta v visoki starosti umrla maja 2025. Ravno tisti mesec pa je Inštitut za slovensko kulturo v Benečiji izvolil novo vodstvo sedmih posameznic različnih generacij, vseh izredno dejavnih na raznih področjih življenja slovenske manjšine v Benečiji. Prvi večji dogodek so članice novega vodstva posvetile ravno umrlima duhovnikoma in lokalno skupnost pozvale k skupnemu branju njunih besed. Besedilo je bilo na voljo tako v slovenščini kot v italijanščini, branje pa je spodbudilo tudi marsikatero zgodbo starejših generacij, ki so ji lahko prisluhnili mladi, ki teh časov niso doživeli. Predstavnice vodstva smo povabili k pogovoru o tem, kako vidijo vlogo Inštituta za slovensko kulturo v regiji in širše ter položaju slovenske manjšine v sedanjih časih.

Avgust v švicarskem Locarnu diha v jeziku filma. Med avtorskimi pogledi, ki se letos prvič predstavljajo svetu, je tudi glas slovenske režiserke in scenaristke Kukle. Njen celovečerni prvenec Fantasy, nadaljevanje večkrat nagrajenega kratkega filma Sestre, bo tam premierno prikazan v tekmovalnem programu festivala. V filmu nastopajo Sarah Al Saleh kot Mihrije, Mina Milovanović kot Sina, Mia Skrbinac kot Jasna in Alina Juhart v naslovni vlogi Fantasy. Zgodba spremlja tri prijateljice na pragu odraslosti, katerih svet zamaje srečanje z mlado transspolno žensko. Film diha skozi glasbo, gradi pripoved v podobah in odpira prostor za bližino, pogum ter vprašanja, ki jih pogosto preglasimo. Ne ponuja zaključkov, temveč prostor za dvom, premik in iskanje – kdo smo, ko ni nikogar, ki bi nas določal, in ali je mogoče živeti zunaj zgodb, ki so nam bile namenjene? Za vizualno podobo skrbi direktor fotografije Lazar Bogdanović, za glasbo Relja Ćupić, za montažo Lukas Miheljak, za zvok Julij Zornik. Scenografija je delo Maje Šavc, kostumografija Damirja Rakovića, maska pa Tinke Prpar. Gašper Stražišar se s Kuklo pogovarja o poti od kratkega do celovečernega filma, o temah identitete in pripadnosti ter o ustvarjalnem procesu, ki je Fantasy popeljal od zamisli do premiere v Locarnu in naprej na mednarodna prizorišča.

Velibor Čolić, bosanski pisatelj, novinar in glasbeni kritik, ki že leta dolgo piše izključno v francoščini, je v Francijo prebegnil ob izbruhu vojne na Balkanu. Zdaj je eden najbolj prepoznavnih frankofonih avtorjev; njegova dela izdaja prestižna založba Gallimard. Pri nas ga zelo dobro poznamo po romanih Sarajevski omnibus, Priročnik za izgnance, Knjiga odhodov, prav zdaj je pri založbi Goga izšel roman Vojna in dež. Prevedla ga je Ana Barič Moder, tako kot vse druge Čolićeve romane. Avtor je leta 2018 obiskal Slovenijo in takrat ga je pred mikrofon povabila Nina Gostiša. Sam Čolić pravi, da je ob prihodu v Francijo poznal le tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre in je preživel samo zaradi francoščine, ki se je je naučil. Dovoli si pisati le o svojem eksilu in samega sebe imenuje mož z naglasom.

"V ravnici ali v neskončni ravnini je človek vedno na robu in hkrati v središču sveta, ki se zanj odpira na vse strani, edina gotovost je horizont, kjer se stikata brezdanjost in končnost." S temi besedami povzema svoje doživljanje prekmurskih širjav pisatelj Dušan Šarotar. Eno izmed svojih doživljanj. Kajti Šarotar se v svojem ustvarjanju k tem širjavam nenehno vrača in iz njih izhaja ter jih pretaplja v brezmejnost svojih notranjih pokrajin. V Razgledih in razmislekih boste slišali Šarotarjevo razmišljanje z naslovom Pripoved je duša pokrajine. Bereta Dušan Šarotar in Bernard Stramič, glasba Tomaž Rauch, oddajo je uredila Tina Kozin. Produkcija 2019.

Pred osemdesetimi leti se je rodil poljski pesnik Adam Zagajewski. V slovenščini imamo dve njegovi zbirki: Mistika za začetnike in Iskanje sijaja, obe je prevedel Niko Jež. Adam Zagajewski je za svoje ustvarjanje dobil vrsto nagrad, leta 1996 tudi vilenico. Leta 2012 se je s pesnikom pogovarjal Gregor Podlogar. Adam Zagajewski je umrl leta 2021. Bralec Matjaž Romih, ton in montaža Janez Ahlin.

Angleški zgodovinar in publicist Timothy Garton Ash v najnovejši knjigi Domovina Evropa, ki je pravkar izšla v slovenskem prevodu pri Mladinski knjigi, piše med drugim o peklu bratomorne vojne v državah nekdanje Jugoslavije, ki mu je bil priča tudi sam. Objavljamo odlomek iz poglavja Spet genocid, ki se začenja z obiskom hrvaške Krajine, v njem pa piše tudi o Kosovu in genocidu v Srebrenici. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko, ton in montaža Miha Klemenčič. Foto: Pokopališče Potočari blizu Srebrenice Michael Büker https://en.wikipedia.org/wiki/Srebrenica_massacre

Kapka Kassabova je mladost preživela v Bolgariji, pozneje se je s starši preselila na Novo Zelandijo, danes pa živi v Škotskem višavju. Kassabova s svojimi deli zarisuje pozabljene pokrajine in kulturni mozaik regije, ki je pogosto razumljena popreproščeno ali pa je reducirana na klišeje o Balkanu. Z avtorico se je pogovarjala Petrra Meterc, tudi prevajalka njenih del. Bere Sanja Rejc, ton in montaža Robert Markoč.

Britanski zgodovinar, pisatelj in profesor Timothy Garton Ash je za novinarsko in pisateljsko delo prejel številne nagrade. Imel je sedemnajst let, ko se je Britanija pridružila Evropski skupnosti, in štiriinšestdeset, ko jo je zapustila, bil je zgovorna priča prelomnih dogodkov zadnjih 50 let. O Evropi nekoč in danes razmišlja tudi v svoji najnovejši knjigi z naslovom Domovina Evropa: osebna zgodovina, ki bo v kratkem pri založbi Mladinska knjiga izšla tudi v slovenščini. Za Razglede in razmisleke smo izbrali poglavje z naslovom Delfi. Prevod Staša Grahek, bere Aleksander Golja, tonska izvedba Mirta Berlan.