V Zgodovinskem arhivu Ljubljana so prav na »Dan slovenskih arhivov« pretekli ponedeljek odprli razstavo z naslovom »Na tirih zgodovine – Preteklost železnic v arhivskih zapisih«. Zunanji povod je bila letošnja 200-letnica prve vožnje v dolžini okoli 50 kilometrov z lokomotivo na parni pogon in nekaj vagoni med angleškima mestoma Darlington in Stockton 27. septembra 1825. Avtor lokomotive je bil inženir George Stephenson, sin Roberta, ki je že pred njim poskušal modernizirati tovorni in potniški promet. Takrat se je začelo »stoletje železnic«. Obiskali smo enega od avtorjev in hkrati osrednjega koordinatorja razstave, arhivista Dejana Hvalo. Prikaz izbora arhivskega gradiva na temo železnic v okviru tedanje Vojvodine Kranjske so avtorji razdelili v 9 vsebinskih sklopov. Zgodovinski arhiv Ljubljana se namreč sestoji iz arhivov petih osrednjih mest nekdanje dežele, poleg glavnega mesta so z njim povezani še arhivi v Kranju, Novem mestu, Škofji Loki in v Idriji. Razstavo so poleg sogovornika pripravili arhivisti, Luka Cerar, Elizabeta Eržen Podlipnik, Jože Glavič, Iztok Hotko, Mira Hodnik, Dunja Mušič in Judita Šega. FOTO: Izsek iz enega od mnogih panojskih plakatov razstave, ki jo je oblikovala Barbara Bogataj Kokalj VIR: Program Ars, Goran Tenze

Ob zaključku mednarodnega znanstvenega simpozija v oazi Siwa v puščavskem krasu Egipta, smo se s krasoslovci iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU odpravili tudi na ogled piramid v Gizi pri Kairu. Največja, Keopsova je že nekaj let objekt spremljanja egiptovskih in slovenskih krasoslovcev, saj je ta štiri tisočletja in pol stara človeška stvaritev podvržena t.im. zakrasevanju. Zakaj? Ker so jo zgradili iz dvotonskih blokov iz po nastanku mlajše karbonatne kamnine iz kamnolomov blizu Nila. Raziskovalec prof.dr. Tadej Slabe nam je ob vznožju piramide na zahodni stranici kvadratnega temelja nazorno pojasnil, zakaj se je v tolikih tisočletjih za razliko od pred vetrom zaščitene vzhodne stranice površina kamnitih blokov tako »zakrasila«. In kaj to pravzaprav pomeni! In kot so zapisali v najnovejšem članku na to temo, objavljenem letos v strokovni reviji Acta Carsologica (54/1 2025): »Izpostavljeni bloki mehke karbonatne kamnine, iz katerih je piramida, razmeroma hitro pridobijo značilno obliko in skalni relief. Na zunanjih delih so bloki največkrat previsno spodjedeni. …« Članek so poleg našega sogovornika podpisali še prof.dr. Martin Knez z inštituta v Postojni, prof.dr. Magdy Torab z Univerze v Aleksandriji in doktorska študentka krasoslovja na Univerzi v Novi Gorici mag. Noura Fayad. Nekaj besed je sogovornik Slabe namenil tudi zakrasevanju antičnih spomenikov iz karbonatnih kamnin. FOTO: Keopsova piramida v Gizi VIR: Program Ars, Goran Tenze

Tokratno oddajo smo pripravili v širšem okolju oaze Siva (dolga je približno 10 km, široka od 6 do 8 km in ima približno 200 izvirov oziroma arteških vodnjakov) nedaleč od meje z Libijo v puščavskem krasu Egipta. Tam je od 29. septembra do 3. oktobra potekal mednarodni znanstveni simpozij o varstvu okolja v puščavskih razmerah. Udeležilo se ga je približno 40 po večini raziskovalk in raziskovalcev iz Egipta, sosednjih arabskih držav, tam pa je bila tudi ekipa iz Romunije in gostja iz Južnoafriške republike. Tja smo odšli na povabilo soorganizatorjev, krasoslovcev iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Ti že več kot dve desetletji sodelujejo z Egiptovskim društvom za okoljske spremembe oziroma s profesorjem z Univerze v Aleksandriji dr. Magdyjem Torabom in njegovimi kolegicami in kolegi. O dolgoletnem sodelovanju in obojestranski izmenjavi izkušenj s kraškimi pojavi v Egiptu bo več povedal raziskovalec prof. dr. Tadej Slabe, donedavnega dolgoletni predstojnik postojnskega inštituta. V še dveh oddajah, ki si bosta sledili v oktobru, pa smo se posvetili preučevanju zakrasevanja Keopsove piramide v Gizi pri Kairu in antičnih spomenikov iz karbonatnih kamnin ter izkušnjam dveh egiptovskih raziskovalk in raziskovalca kraških fenomenov z njihovim in slovenskim krasoslovjem. FOTO: Tadej Slabe pojasnjuje, kako veter in voda brusita egiptovski puščavski kras VIR: Ars – Goran Tenze

Poljski intelektualec Stanisław Lem (1921-2006) ni pisal le znanstvenofantastičnih besedil temveč tudi recenzije izmišljenih besedil izmišljenih avtorjev o obstoječih izzivih. Vendar pa to niso le recenzije, ampak prostor in priložnost za miselne eksperimente. Takšna je tudi Provokacija. Prvič je izšla l. 1980 in je pravzaprav Lemova obravnava vprašanja holokavsta in travmatične izkušnje vojne med mladostjo v Lvovu. Te teme se je v svojih delih večkrat dotaknil, morda najočitneje v romanih Gospodov glas, Visoki grad, Prigode pilota Pirxa. Provokacija je zanimiva tudi danes, v času post-resničnosti, stopnjevanja vojn in nasilja in umikanja in zanikanja človečnosti in človeškosti pred militarizacijo – in razvrednotenjem – svobode, človekovih pravic in skrbi za drugega. O pravkar izdanem prevodu tega besedila pri Založbi ZRC SAZU v zbirki Pamfleti in njegovi analizi holokavsta je spregovoril pisec spremne besede dr. Martin Pogačar z Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU. V pogovoru smo skušali odgovoriti na vprašanje: Zakaj je »nikoli več!« po 2. sv. vojni vedno bolj »še vedno!« FOTO: Stanislav Lem VIR: https://ukrainianjewishencounter.org/media/zustrich_chytomo__stanislav_lem.jpg

Nedavno je Afriška unija, ki združuje 55 držav, podprla kampanjo Popravi zemljevid za prenehanje uporabe Mercatorjevega zemljevida sveta iz 16. stoletja, ki je še vedno najpogostejši prikaz Zemlje na ravni površini zemljepisne karte. Projekcija, ki jo je za navigacijo ustvaril flamski kartograf Gérard de Crémère (rojen je bil l. 1512, umrl pa je l. 1594), je bolj znana kot Gerardus Mercator. Popači velikosti celin, poveča območja blizu polov, kot sta Severna Amerika in Grenlandija, hkrati pa skrči Afriko in Južno Ameriko. Na Mercatorjevi projekciji sta, na primer, Grenlandija in Afrika videti približno enake velikosti, v resnici pa je afriška celina 14-krat večja od Grenlandije. V kampanji zato predlagajo prenehanje uporabe Mercatorjevega zemljevida in začetek uporabe zemljevida Equal Earth iz leta 2018 (na priloženi sliki). V pogovoru doc. dr. Dušan Petrovič s katedre za kartografijo, fotogrametrijo in daljinsko zaznavanje na fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani pojasnjuje ozadje in smiselnost te pobude. Očitek o kolonialni dediščini Mercatorjeve projekcije sveta drži le na kopnem, ob okvarah satelitske navigacije pa pomorcem na oceanih preostaja Mercatorjeva karta kot plovbi najprimernejše orodje za smer potovanja. Poleg tega ljudje iz slovanskih dežel nikakor niso bili tisti, ki so izvajali suprematistično kolonialno politiko do svetovnega juga, zato se ne bi smeli obremenjevati s t. i. »krivdo belega človeka«. Ta velja za nekdanje in sedanje kolonialne sile zahodne Evrope. Kot zanimivost še to: pri razvoju omenjene ekvivalentne projekcije sveta na karti je aktivno sodeloval tudi Bojan Šavrič, alumen Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, ki trenutno živi in dela v Kaliforniji. Zemljevid iz leta 2018, pri izdelavi katerega sta z njim sodelovala še Bernhard Jenny in Tom Patterson, prikazuje države in celine v njihovih pravih velikostih. FOTO: Projekcija ekvivalentne Zemlje iz l. 2018 VIR: https://en.wikipedia.org/wiki/Equal_Earth_projection

Pred skorajšno slovesno akademijo Univerze v Novi Gorici ob 30. obletnici ustanovitve smo se pogovarjali z njenim rektorjem. Prof.dr. Boštjan Golob je leta 2022 nasledil ustanovnega rektorja, nekdanjega direktorja Inštituta Jožef Stefan prof.dr. Danila Zavrtanika. V goriško univerzitetno središče je prišel z Inštituta Jožef Stefan in ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. Sredi 90-ih let sta to, na začetku kot Fakulteto za znanost o okolju, v nadaljevanju kot Politehnika Nova Gorica, od leta 2006 pa kot univerza, ustanovila Občina Nova Gorica in Inštitut Jožef Stefan. Z okoli 700 študenti, šestimi fakultetami, Akademijo umetnosti in desetimi raziskovalnimi laboratoriji ta še vedno ne »javna« univerza nadaljuje svojo od začetka v raziskovanje usmerjeno dejavnost. FOTO: Rektor UNG Boštjan Golob VIR: spletna stran ung.si

Tokrat je gost strokovnjak za požarno varnost v sodobnih stavbah, dr. Aleš Jug iz Zavoda za gradbeništvo, kjer vodi odsek za požarne raziskave in inovacije. Slednjega so ustanovili v okviru uspešno pridobljenega projekta FRISSBE (fire-safe sustainable built environment – ognjevarno trajnostno grajeno okolje), ki je bil razpisan v okviru ERA Chair Horizon 2020. Sodelavci FRISSBE so na začetku meseca v Ljubljani organizirali Evropski simpozij o požarni varnosti v trajanju treh dni, ki je zbral dobrih 150 raziskovalcev iz vsega sveta. Sogovornik povzema izkušnje iz tega simpozija, eden od njegovih poudarkov je bil, kako znanost, industrija in zakonodajalci lahko sodelujejo pri oblikovanju smernic požarne varnosti v pogojih z novimi gradbenimi materiali. Po izkušnjah gasilcev se požari v notranjih prostorih z novimi gradbenimi materiali (povečini umetnimi) razširijo nekajkrat hitreje v primerjavi z organskimi materiali kot je npr. les, in tudi zagorijo z višjo temperaturo. Strokovnjaki tudi ugotavljajo, da zakonsko določeni kriteriji za požarno varnost premalo upoštevajo navedene lastnosti vnetja in gorljivosti sodobnih umetnih gradbenih snovi. FOTO: Utrinek iz enega od preizkusov gorljivosti materialov Odseka za požarne raziskave in inovacije v Požarnem laboratoriju Zavoda za gradbeništvo v Logatcu VIR: Odsek za požarne raziskave in inovacije, ZAG

Tokrat gostimo raziskovalko voda in hidrogeoloških lastnosti kraškega podzemlja iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, višjo znanstveno sodelavko, izr. prof.dr. Natašo Ravbar. Povod za povabilo je bilo dejstvo, da je kot soavtorica sodelovala pri nekajletnem nastajanju, po sklepu urednikov pri enem od petih, najboljših objavljenih člankov leta 2024 v znanstveni reviji Hydrogeology Journal. Gre za članek Flooding and flood water storage in karst systems of the Mediterranean region (Poplave in zadrževanje poplavnih voda v kraških sistemih Sredozemlja), pod katerega se podpisuje vodilni avtor dr. Julian Xanke. »Poplave so ponavljajoč se naravni pojav, ki ima lahko tako življenjski kot uničujoč vidik,« se začenja na spletni strani revije objavljeni povzetek. V nadaljevanju beremo, kako so poplave ponekod »pomemben element sezonskega hidrološkega cikla«, ki zagotavljajo vodo za rastlinstvo in živalstvo, žal pa so lahko tudi »uničevalna sila, ki ogroža življenja in povzroča veliko škodo«. Članek nato na desetini primerov s kraških območij v Sredozemlju predstavlja različne hidravlične odzive kraških vodonosnikov na močne padavine, popiše nastajanje poplav in prinaša opise inženirskih posegov za boljši nadzor nad njimi. Sogovornica tako povzame izkušnje kolegov o tej tematiki v različnih kraških sistemih Sredozemlja. Ampak najprej moramo viške vode na kraških površinah in pod njimi razumeti, pa je osnovno sporočilo tako članka kot pogovora v oddaji. FOTO: Visoke vode v Lučkem dolu decembra 2008 VIR: Nataša Ravbar

Vzrok pogina treh psov zaradi strupenih cianobakterij v Bohinjskem jezeru letos poleti je bil povod, da smo v oddajo spet povabili biologinjo doc.dr. Tino Eleršek z Nacionalnega inštituta za biologijo, sicer tudi vodjo delovne skupine za ekotoksikologijo na oddelku za genetsko toksikologijo in biologijo raka. Posebno skrbno je pojasnila, kako to, da se je v čistem in pretočnem alpskem jezeru pojavila za majhne sesalce nevarna vrsta cianobakterij. Teh seveda ne gre metati le v en koš, beri: med strupene ali toksične. Gre za organizme, ki spadajo med najstarejše na našem planetu, pred tremi milijardami let nastale bakterije, o razvoju katerih na strani ciano.si preberemo tudi to: »V procesu fotosinteze so te bakterije vsrkale ogljikov dioksid, ki ga je bilo v ozračju na pretek, uporabile še vodik iz vode in to vgradile v svoje celice v obliki sladkorjev. Pri tem pa je nastajal tudi odpaden produkt, ki se je sproščal v ozračje; in ta odpadni produkt je pozneje popolnoma spremenil razvoj življenja. Govorimo o majhni molekuli, ki jo danes imenujemo kisik.« V čistem in pretočnem Bohinjskem jezeru, tako kot v številnih alpskih jezerih, obstajajo ekotoksične cianobakterije, pritrjene na kamne na dnu blizu brega. Ko kopalec ali žival stopi nanje, se odlepijo in splavajo na površje. Ko majhen sesalec pride v bolj neposreden stik z zadostno koncentracijo, ta utegne postati usodna. Sogovornica je povzela okvirno stanje opazovanja navzočnosti ekotoksičnih cianobakterij po državi z opozorilom, da jih iščejo na dva načina: z analizo vzorcev z metodo qPCR, ki pokaže njihov potencialni obstoj, in kemijsko analizo, s katero dobijo dejansko vsebnost strupenih cianobakterij. Skratka, vsaka gošča lepih barv ob obali jezera ali ob bregu reke še ne pomeni, da v njej prebivajo malim živalim nevarne in strupene cianobakterije. Njihov potencialni obstoj še ne pomeni, da tam obstaja ekotoksična nevarnost. Za to je treba počakati na rezultat kemijske analize. FOTO: Gošča cianobakterij na vodni površini (poletje 2024). VIR: Arhiv CianoSLO

Pretekli četrtek so v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani odprli občasno fotografsko razstavo z naslovom »S fotoaparatom od Galicije do Tirolske, 1914–1918«. Muzeju jih je podaril vnuk avtorja fotografij iz prve svetovne vojne mag. Vito Oražem. Predstavljeni izbor 24 fotografij od 440 iz zapuščine rezervnega častnika avstro-ogrske vojske Stanka Oražma je bil izhodišče pogovora s kustosom razstave, muzejskim svetnikom dr. Markom Štepcem o tem, kako zgodovinarji raziskujejo in predstavljajo od nas tako oddaljeno obdobje, in o premestitvah objektov njihovih raziskovalnih interesov skozi desetletja. Od prikazov bitk, porušenih stavb, politično-ekonomskih analiz vzrokov vojn so pred desetletji začeli »odkrivati« oziroma razkrivati usode obrobnih skupin, na primer žensk, ki so v vojnem času morale prevzeti prej tradicionalne vloge moških, do beguncev, razseljenih in podobno. Sama razstava v Cekinovem gradu je prvovrsten kazalec izvirnih fotografij slovenskega oficirja s fotografsko opremo vred, ki je vojsko preživel in po njej ni več fotografiral. FOTO: Avtomobil s strojnico Schwarzlose Mg 07/12. VIR: Avtor Stanko Oražem, inv. št. PSV 3605, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Ponavadi razcvet protestantskih ljudstev in držav pripisujemo deželam severno od Alp, vendar je bila zgodovinska prevlada katolištva južno od njih le posledica bolj ali manj vojaških in kasneje ideoloških investicij. V »rojstni deželi« katolištva, Italiji, tudi začetnici preroda oziroma tega čemur so tam rekli »rinascimento«, po naše renesansa, so obstajali ljudje, ki so hoteli samoopaštvo rimske škofije uskladiti s temeljno idejo krščanstva, z evangeliji usmiljenega in ne maščevalnega, židovskega boga Stare zaveze. Papežev tajnik na enem od ključnih tridentinskih koncilov sredi 16. stoletja., v Kopru rojeni Peter Pavel Vergerij (v izvirniku Pier Paolo Vergerio »il giovane« -1498–1565) je l.1556 v Baslu dal natisniti knjižico, ki je obsegala dva spisa, katerih polni naslov se glasi "Ali naj papež Pavel IV. razmisli o ponovnem sklicu tridentinskega koncila?" in "Ali sme papež z orožjem in silo zapovedati protestantom, naj sprejmejo sklepe koncila?". Knjižica sila preprostega videza, ki je bila ravno pravšnjega formata, da jo je bilo mogoče skriti med poštnimi pošiljkami, ni imela nobene knjižne opreme: avtor je bil podpisan kot "papeški tajnik", ki se zavzema za mir. Leta 2018 je pri Založbi ZRC SAZU izšel prevod iz latinščine s spremno besedo in pojasnili. Gre za avtorsko delo, ki ga je opravil profesor humanističnih predmetov na Univerzi na Primorskem dr. Gregor Pobežin, sicer tudi predstojnik Inštituta za kulturno zgodovino na ZRC SAZU. V studiu nam je po izidu prevoda pojasnjeval zgodbo o osebnem vplivu Vergerija ml. in renesančnega humanizma nasploh na Primoža Trubarja po pobegu s Kranjske v nemške dežele, da si reši življenje. Prepričeval ga je naj začne izdajati prevod Biblije in mu pomagal izdati prva besedila v slovenskem jeziku (1550), seveda temeljno verskega značaja. Vergerij ml. je bil med drugim tudi škof v Kopru v 30-ih letih 16. st. FOTO: Vitraž s podobo protestantskega reformatorja Petra Pavla Vergerija ml. VIR: https://zalozba.zrc-sazu.si/sl/dogodki/vergerij-s-prijatelji-v-atriju-zrc

Na začetku julija je v mestu Reims v Franciji potekalo srečanje Mednarodne konference o t.im.« mehkih množicah« (IEEE International Conference on Fuzzy Systems -FUZZ-IEEE 2025), kjer je nagrado za najboljši študentski članek prejel doktorand Miha Ožbot, mladi raziskovalec s Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. V studiu sta z doktorskim mentorjem prof.dr. Igorjem Škrjancem, sicer tudi predstojnikom fakultetne Katedre in Laboratorija za avtomatiko in kibernetiko povzela vsebino članka, kjer gre za enega ključnih aktualnih izzivov kibernetske varnosti. Nagrajeni članek z naslovom »Unsupervised Federated Learning Based on Evolving Gaussian Clustering« (M. Ožbot, S. Ozawa, I. Škrjanc) se ukvarja z enim od ključnih izzivov sodobne kibernetske varnosti – učinkovitim učenjem brez nadzora v porazdeljenih (angl. federated) okoljih, kjer so podatki razpršeni in občutljivi. Prispevek združuje napredne pristope samorazvijajočega se rojenja (Evolving Clustering) s federativnim učenjem, kar obeta velike preboje na področju varnih in inteligentnih sistemov prihodnosti. Platforma FUZZ-IEEE letos obeležuje tudi 60-letnico teorije mehkih množic (fuzzy sets) – enim od temeljnih konceptov umetne inteligence, ki omogoča razumevanje in obvladovanje negotovosti, nejasnosti in kompleksnosti realnega sveta. Mehki pristopi so danes nepogrešljivi v avtomatiki, robotiki, medicini, pametnih sistemih in na številnih drugih področjih. FOTO: Z leve Igor Škrjanc in Miha Ožbot VIR: Program Ars, Goran Tenze

Marca leta 2014 je skupina znanstvenikov z Univerze Harvard v Združenih državah sporočila, da so se dokopali do prvega neposrednega dokaza, ki potrjuje teorijo inflacije vesolja. Novica je med znanstveniki, predvsem pa med kozmologi, močno odjeknila, saj do takrat niso imeli prav nobenega oprijemljivega dokaza o dogajanju na samem začetku našega vesolja. Najstarejše dotakratna slika mladega vesolja je bilo 380 tisoč let staro mikrovalovno sevanje ozadja. V tem prasevanju so znanstveniki odkrili signal gravitacijskih valov. Nina Slaček je takrat pripravila prispevek z več raziskovalci, med njimi so bili Vid Iršič, Dunja Fabjan, Andrej Čadež, Andrej Dimitrijevič Linde in John M. Kovac iz ZDA.

Tudi zato, ker je pred petimi leti izdani Atlas ptic Slovenije že razprodan, smo se odločili za ponovitev takrat nastalega daljšega pogovora v dveh delih s članoma izdajatelja atlasa iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic, varstvenima ekologoma Katarino Denac in Tomažem Miheličem. Prvega z začetka meseca že lahko priklikate na naših spletnih platformah. V nadaljevanju pogovora, pripravil ga je Blaž Mazi, gosta med drugim povesta, zakaj so uredniki zabrisali prikaz poseljenosti ptic kot so npr. velika uharica, planinski orel, sokol selec, črna štorklja in orel kačar. Sogovornika osvetlita tudi pomembnost poznavanja stanja ptic, ki je dejansko pokazatelj stanja okolja. FOTO: Orel kačar (Circaetus gallicus) VIR: Arhiv projekta LIFE-IP NATURA.SI https://natura2000.gov.si/narava/vrste/A080/

Pogosto zasledimo opozorila o slabi kakovosti zraka v mestnih središčih, precej manj pa vemo o kakovosti zraka v zaprtih oziroma notranjih prostorih stavb. Onesnaženi zrak v notranjosti stavb naj bi predstavljal vse bolj pereč, a pogosto prezrt okoljski in zdravstveni izziv, trdijo sodelavke in sodelavci projekta EDIAQI (Evidence-Driven Indoor Air Quality Improvement - izboljšanje kakovosti zraka v notranjih prostorih na podlagi ugotovitev, je približen prevod), ki ga v okviru programa Horizon Europe financira Komisija EU, in se je začel l.2022, sklenil pa se bo l.2026. Pretekli mesec so se raziskovalci iz 11 evropskih držav v okviru projekta zbrali na Nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani, od koder prihaja tudi današnja gostja, znanstvena svetnica izr.prof. dr. Bojana Žegura, vodja Oddelka za genetsko toksikologijo in biologijo raka. NIB ima v tem projektu ključno vlogo pri raziskavah učinkov različnih strupenih snovi in plinov na pogosto podcenjeno onesnaženost zraka v notranjih prostorih. Ta seveda vpliva na zdravje ljudi, predvsem na občutljive skupine kot so otroci v vrtcih in šolah, starejši v domovih za starostnike in podobno. Glede na to, da gre za dokaj aplikativen projekt v vrednosti dobrih 7 milijonov evrov, bo zanimivo slišati več o vlogi NIB pri ozaveščanju o tej spregledani kategoriji kakovosti zraka. Projekt namreč predvideva tudi izdelavo nasvetov za odločevalce predvsem pri določitvi spodnjih mejnih vrednosti za izbrane onesnaževalce – za razliko od že obstoječih za »zunanji« zrak jih v okviru EU še nimamo za notranje prostore. To je pomembno, saj najnovejše ugotovitve in poročila Evropske agencije za okolje (EAE) jasno kažejo, da naj bi bile onesnaženosti v notranjih prostorih dva do trikrat višje kot na prostem, v skrajnih primerih pa celo do 100-krat višje. FOTO: Bojana Žegura v pisarni na NIB VIR: Program Ars, Goran Tenze

Sredi letošnjega junija je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni organiziral že 32. Mednarodno krasoslovno šolo »Klasični kras« (16.-20. junij 2025), ki je pravzaprav znanstveni simpozij z vsakič drugo temo. Tokratna je bila precej v skladu z učinki podnebnih sprememb: »Ekstremni pogoji in dogodki na krasu«. Podnebne spremembe in rast vpliva sodobnega načina industrijske civilizacije tudi na kraških površinah in podzemlju povzročajo vse pogostejše in močnejše ekstremne hidrološke in podnebne dogodke, ki grozijo tako kraškim ekosistemom kot tamkajšnim ljudem. Letošnji osrednji organizacijski koordinator tega 5-dnevnega znanstvenega simpozija krasoslovcev z vsega sveta je bil naš gost v oddaji, znanstveni sodelavec inštituta, hidrogeolog dr. Cyril Mayaud. Hidrogeologijo je diplomiral v Parizu, se izpopolnjeval v štajerskem Gradcu, in se ustalil v Postojni, kjer se je naučil tudi našega jezika. FOTO: Prikaz dela pri nas najbolj tipičnega kraškega polja Planinskega polja, ko ga zalije višek vode iz kraškega podzemlja VIR: avtor je Žan Kafol, IZRK ZRC SAZU

V Sloveniji premoremo več kot 250 let stare sezname ptic z opisi stanja populacij in okolja. Društvo za opazovanje in proučevanje ptic je konec prejšnega desetletja izdalo zdaj že razprodani Atlas ptic Slovenije. Takrat smo s članoma Katarino Denac in Tomažem Miheličem pripravili pogovor o razsežnostih proučevanja in spremljanja tako pomembnih pokazateljev stanja okolja kot ptice so! Pogovor je takrat pripravil Blaž Mazi, ki je v napovedi izpostavil, da je Atlas ptic med drugim tudi dokaz, da je državljanska znanost še vedno živa in uspešna, kar pa ne velja za prihodnost ptic na ozemlju Slovenije. FOTO: Kobilar (oriolus oriolus) je tudi pri nas razširjena ptica selivka (CC BY 2.0) VIR: avtor je Michel Idre, Francija ( https://sl.wikipedia.org/wiki/Kobilar#/media/Slika:Loriot_d'Europe_by_Michel_Idre.jpg )

Pretekli teden je Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani skupaj z Avstrijsko akademijo znanosti - Oesterreichische Akademie der Wissenschaften - predstavila zajeten zgodovinski zbornik o »slovensko-avstrijski zgodovini« s povednim naslovom: »Na obeh straneh Alp«. Gre za zajetno, dobrih 550 strani dolgo delo več avtorjev z obilo slikami in zemljevidi. Pri nas je to delo izšlo pri Cankarjevi založbi v nakladi 1000 izvodov, na avstrijski strani pa v nemškem pandanu pri hišni založbi akademije. Nemški pandan v knjižni obliki stane 39 eur, v elektronski 31 eur, v našem jeziku pa boste za delo plačali 80 eur. Pobudo za skupen opis preteklosti nemško in slovensko govorečih ljudi na območju vzhodnih Alp od Jadrana do Donave je konec prejšnega desetletja podal takratni predsednik državnega zbora na Dunaju Wolfgang Sobotka, in se obrnil na naš Državni zbor. Oba zakonodajalska politična telesa obeh držav zgodovinarjem nista pogojevala pisanja s političnimi interpretacijami, ki se jih ne manjka pri naših severnih sosedih, še pred dobrimi sto leti sodržavljanov dobro tisočletje in pol. In, kot je na predstavitvi povzel predsednik SAZU, akademik Peter Štih, je ta vzpodbuda delovala kot nova potrditev za že utečeno sodelovanje med zgodovinarji obeh alpskih dežel. Izpostavil je, da takšno sodelovanje med akademijami ponavadi ni uveljavljeno. Da je bila pot do skupne zgodovine današnjih Avstrijcev in Slovencev med zgodovinarji utečena že desetletja, je na predstavitvi izpostavil eden od štirih urednikov, akademik Peter Vodopivec. Zgodovinarske metode razlage preteklosti pa so se modernizirale. Avstrijsko akademijo znanosti sta na predstavitvi zastopala urednika nemške izdaje z naslovom »Beisets der Alpen«, profesorja zgodovine na Univerzi na Dunaju, in akademika Arnold Suppan in Oliver Jens Schmitt. FOTO: Na predstavitvi zbornika sedijo z leve Oliver Jens Schmitt, Arnold Suppan, Peter Štih in Peter Vodopivec VIR: Program Ars - Goran Tenze

Mineva desetletje od izida študije o ohranjenih rudniških poročilih lastniku rudnikov in fužin na Gorenjskem Žigi (Sigismondu) Zoisu (1747–1819) v tedanjem slovenskem jeziku – po takratnih merilih kranjščini – od leta 1788 pa do leta 1816. Poročila od tedaj pa do njegove smrti l. 1819 so izgubljena. Avtor l. 2015 pri zbirki Thesaurus Memoriae oziroma podzbirki Fontes pri Založbi ZRC SAZU izšle knjige z naslovom "Slovenska rudarska poročila iz rudišča Belščica v Karavankah s preloma 18. in 19. stoletja za Sigismonda (Žiga) Zoisa" dr. Goran Schmidt je za oddajo junija 2015 osvetlil zgodovinsko ozadje in razloge, da se je takratni najbogatejši Kranjec in mecen razsvetljenskega kroga Kranjcev, od Valentina Vodnika, Jerneja Kopitarja, Antona Tomaža Linharta, Blaža Kumerdeja, Marka Pohlina, Jurija Vege, Jurija Japlja in Antona Janše, ob novici o francoski revoluciji zbal za morebitno ponovitev revolucije pri nas in med drugim začel blažje obravnavati podložnike na svojem gradu Brdo in v rudnikih. Takrat je ukazal dvema jeseniškima domačinoma, rudniškima nadzornikoma Lukasu in Vincencu Polcu, da morata rudniška poročila pisati v domačem, danes vemo, da v slovenskem jeziku. Ta poslovna rudarska poročila so obsežen korpus 483 rokopisnih listov in so v tej knjigi prvič obravnavana v izboru 116 poročil iz rudišča Belščica od maja 1797 do avgusta 1805, in sicer zato, ker opisujejo rudnik Žirovnica pri Jesenicah na Gorenjskem od odprtja do dokončnega zaprtja. Od Zoisove smrti l. 1819 pa do spomladi l. 1945 na Slovenskem do zdaj ni bilo mogoče najti niti enega rudniškega poročila v našem jeziku, temveč le v jezikih lastnikov rudnikov iz sosednjih in drugih evropskih držav. Delo vsebuje diplomatični in kritični prepis, interpretacijo v sodobni slovenščini in komentar omenjenih poročil o delovanju rudnika Žirovnica v navedenem obdobju. Gre za monografsko zasnovano, interdisciplinarno in znanstveno jezikovno-zgodovinsko-geološko-montanistično obravnavo teh poročil. Paradoks tematike je, da ta v arhivih ohranjena poročila v našem jeziku tako naravoslovcem kot humanistom niso bila neznana, le nobenemu se niso zdela vredna strokovne obravnave. Ta mesec je avtor dr. Goran Schmidt, sicer teatrolog, pred leti pa tudi ljubiteljski jamar in raziskovalec mineralov v jamah in opuščenih rudnikih, dopolnil 75 let. FOTO: Podoba Zoisove fužine v Bohinju VIR: https://razsvetljenstvo.splet.arnes.si/fuzinarstvo/

Tokrat govorimo o pojmu starizem, s katerim raziskovalec s področja sociologije staranja, docent na Fakulteti za družbene vede dr. Otto Gerdina poskuša razumeti in pojasniti, kako, kje in zakaj ta oblika zatiranja, ki trdi, da je starost pokazatelj sposobnosti in vrednosti osebe, obstaja v sodobni družbi, in kako ga lahko presežemo. Starizem kot analitski pojem ni vezan le na rabo v odnosu do starejših, temveč ga kot »mladizem« na institucionalni in na osebni ravni občutijo in doživljajo tudi mlajše generacije. FOTO: Otto Gerdina na enem izmed izobraževalnih predavanj v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani VIR: https://opro.si/arhiv/od-socutnega-do-sovraznega-starizma/