Zaključna epizoda prve serije. Valentinov "špecjal". Tim se je preselil nazaj k Petru, ta pa zadnje čase pogosteje zahaja iz stanovanja.

Naša najljubša ati in sinko že slaba dva tedna uživata vsak na svojem in vsak po svoje: eden se lahko (ko se lahko) tam pri mami v miru uči, drugi pa doma, v miru in brez prigovarjanja kogarkoli kadi. Vse skupaj zveni, kot da gre za zgleden primer družinskega odnosa, ki na daljavo morda deluje celo bolje kot sicer. Ampak, ...

Timov projekt učenja, o katerem je bil presodil, da bo pri očetu Petru neizvedljiv, se je malce zavlekel. Zna biti celo, da se bo še za kak dan. Ali teden ... Ali pa kar do konca izpitnega obdobja.

Peter in Tim sta torej spoznala, da se le stežka poenotita glede tega, kaj se zdi kateremu od njiju smešno. Tokrat ugotavljata, da imata precej različna pogleda tudi na to, kaj jima ni. Predvsem pa, da imata od življenja očitno precej različna pričakovanja in želje.

O glasbi pravijo, da je univerzalen jezik. Da povezuje še tako različne si svetove in vsa melodično labilna, ritmično senzibilna bitja, ki te svetove naseljujejo. Podobno naj bi bilo s smehom oz. humorjem. A kot ugotavljata Tim in Peter ... no, predvsem slednji, tudi humor ni več to, kar je nekoč bil.

Peter si še ni povsem opomogel od šoka, ki ga je doživel v svojem zadnjem pogovoru s Timom, potem ko mu je ta prejšnji teden povedal ... bržčas res kar malo več, "kot mu gre". Tudi njuna tokratna jutranja seansa ni korak v smeri vzpostavitve dialoga. Vsekakor pa ne konstruktivnega.

Še ena naporna preizkušnja, še eno težko poglavje v zgodbi o postžurerskem trpljenju mladega Tima. Ampak Peter vztraja: tudi po še tako zavzetem praznovanju novega leta bosta svojo obvezno jutranjo seanso izvedla v skladu z (njegovimi) načrti! No, če bi vedel, kaj je Tim s prijatelji počel v "eko hotelu" na Bledu, bi morda dvakrat premislil, preden mu zastavi na videz povsem nedolžno vprašanje o tem, kako je bilo kaj na silvestrovanju.

Foter Pero in sinko Timi novega leta ne bosta pričakala skupaj. To načeloma sploh ni problem, še posebej ne zdaj, ko sta vpeljala novo rutino jutranjih pogovorov, na katerih lahko nadomestita manko t. i. kakovostnega skupnega preživljanja prostega časa. Vseeno pa se zdi, kot da Petru ni povsem vseeno, s kom bo Tim preživel silvestrovo. Daleč od tega, da bi imel karkoli proti njegovi družbi! Ampak ...

Timov oče Peter ima dovolj njegove "zblojenosti in mentalne odsotnosti", zato se je odločil, da v njuno domačo rutino vpelje obvezna srečanja za pogovore na štiri oči. Pred faksom se bosta vsaj enkrat tedensko usedla za mizo in malo pomoževala: tako kot sta to počela, ko je bil Tim še otrok.