Niso pa današnje pijanke kar tako. O ne, gospod. Nocojšnje pijančevanje naj bo še posebej slavnostno. Kajti edina neprijetnost – ob mačku naslednjega dne – ki smo jo do sedaj poznali pri alkoholni omami, je bila prejšnji teden odpravljena. In odpravilo jo je samo Ustavno sodišče. Kar velja, kot da je z žebljem pribito.
Namreč; če česa, smo se pijoči bali policistov, ko smo pribiti, opiti ali samo malo pod gasom sedli za volan. Teorija govori o različnih količinah in razmerjih. Mali pir ali špricer sta vedno ok! Velik pir ali pol buteljke že zahtevata mali golaž, vse, kar je več, pa zahteva srečo. Tako smo se tresli pred policijsko patrolo cela desetletja, ker pijančku pač absurdnost vožnje pod vplivom alkohola ne pride do živega. In ko so nas dobili … Oh, kako smo klicali znane pri policiji, znane na občini, znane pri sodniku za prekrške. In kako smo jokali in moledovali … Potem smo zbirali točke, ponovno opravljali izpit in se s psihologom pogovarjali o alkoholizmu.
Vse te čirečare je sedaj Ustavno sodišče ukinilo in nam privoščilo srečno in veselo martinovanje in srečen ter veseli december z njegovimi neštetimi priložnostmi.
Za kaj gre? Na to vprašanje ne znamo odgovoriti, ker se razumnemu zdi odločitev ustavnega sodišča blazna. Ampak vseeno nekaj podrobnosti. Kot veste, je Ustavno sodišče presodilo, da je 2. odstavek 107. člena zakona o pravilih cestnega prometa neskladen z ustavo. Ta člen ali odstavek določa, da je opravljen preizkus z alkotestom, če se pihajoči z rezultatom strinja, dovolj, za dokazovanje prekrška.
In ta člen je sedaj Ustavno sodišče razveljavilo. Ga dalo na led. Menda zaradi tega, ker pihajoči nima dovolj informacij in znanja, da bi lahko potrdil pravilnost pozitivnega rezultata.
Jasno, da nima dovolj znanja in informacij, če pa je nažgan!
Ampak gremo lepo po vrsti.
Razumnemu se zdi, da je takšna odločitev sodišča nastala nekje v vzporednem vesolju, saj se je do sedaj zdelo, da se nihče, še najmanj pa sodišča, ne bi spuščal v dodatno rahljanje že tako preveč ohlapne zakonodaje glede vožnje pod vplivom alkohola. A očitno smo se motili.
In ko se človek vpraša kako lahko institucija, kot je Ustavno sodišče, zvali takšno jajce, moramo vedeti stvar ali dve. Ustavno sodišče ni najbolj pravo sodišče. Hočemo povedati, da tja sodnike, kljub vsemu ugledu in prestižu, delegirajo politiki. Linija subordinacije je: predsednik republike, državni zbor in potem poslanci, ki morajo izvoliti sodnike z dvotretjinsko večino. In kot tudi vemo iz prakse, se različne slovenske politične stranke trudijo inštalirati v sodišče svoje kandidate. Tako da ko pride pred sodišče katera njihovih agend, njihov interes ali celo, bog ne daj, njihov predsednik, imajo zadevo pod nadzorom. Tako se ustavni sodniki ukvarjajo z bolj ali manj tehtnimi družbenimi vprašanji, ki so včasih spekulativna, včasih zapletena, včasih nepotrebna, včasih bizarna. Potem ne čudi, da vrle sodnike normalno vprašanje, kot je: »Ali se vam ne zdi, da pijani voznik nima dovolj znanja in informacij o pozitivnem testu in o indikatorju?« povsem zmede.
Zato so tam zbrane žene in možje nekoliko pomodrovali in vzkliknili: »Seveda ga nima, in če ga nima, je sprožiti postopek proti njemu neustavno.«
Ob tem nismo najbolj prepričani, če je pijana vožnja sploh ena od kategorij slovenske ustave. Vsekakor pa je ustavna kategorija in to temeljna, da imaš kot prebivalec republike Slovenije ustavno pravico do tega, da te ne nasadi pijan voznik in da ima republika Slovenija ustavno dolžnost te tipe spraviti s cest. Žal pa so ustavni sodniki použili preveč vrhunskega pravnega znanja, da bi znali presoditi tisto, kar je vsem nam ostalim logično, očitno in razumljivo.
Seveda je ta sestavek samo beden pamflet, ki nima nobene teže v vzvišenem svetu prava; ampak da nismo niti mi od včeraj, bomo, kot se v boljših družbah pravnikov spodobi, citirali latinski izrek. S temi imajo pravniki, sploh ob kozarčku na večer po simpoziju, veliko veselje.
Si equus aut eques ebrius est, numquam contra Romam eris.
Kar se za vas, ki sta vam pravo in latinščina španska vas, bere kot:
“Če sta konj ali pač jezdec opita – nikar proti Rimu.”
Niso pa današnje pijanke kar tako. O ne, gospod. Nocojšnje pijančevanje naj bo še posebej slavnostno. Kajti edina neprijetnost – ob mačku naslednjega dne – ki smo jo do sedaj poznali pri alkoholni omami, je bila prejšnji teden odpravljena. In odpravilo jo je samo Ustavno sodišče. Kar velja, kot da je z žebljem pribito.
Namreč; če česa, smo se pijoči bali policistov, ko smo pribiti, opiti ali samo malo pod gasom sedli za volan. Teorija govori o različnih količinah in razmerjih. Mali pir ali špricer sta vedno ok! Velik pir ali pol buteljke že zahtevata mali golaž, vse, kar je več, pa zahteva srečo. Tako smo se tresli pred policijsko patrolo cela desetletja, ker pijančku pač absurdnost vožnje pod vplivom alkohola ne pride do živega. In ko so nas dobili … Oh, kako smo klicali znane pri policiji, znane na občini, znane pri sodniku za prekrške. In kako smo jokali in moledovali … Potem smo zbirali točke, ponovno opravljali izpit in se s psihologom pogovarjali o alkoholizmu.
Vse te čirečare je sedaj Ustavno sodišče ukinilo in nam privoščilo srečno in veselo martinovanje in srečen ter veseli december z njegovimi neštetimi priložnostmi.
Za kaj gre? Na to vprašanje ne znamo odgovoriti, ker se razumnemu zdi odločitev ustavnega sodišča blazna. Ampak vseeno nekaj podrobnosti. Kot veste, je Ustavno sodišče presodilo, da je 2. odstavek 107. člena zakona o pravilih cestnega prometa neskladen z ustavo. Ta člen ali odstavek določa, da je opravljen preizkus z alkotestom, če se pihajoči z rezultatom strinja, dovolj, za dokazovanje prekrška.
In ta člen je sedaj Ustavno sodišče razveljavilo. Ga dalo na led. Menda zaradi tega, ker pihajoči nima dovolj informacij in znanja, da bi lahko potrdil pravilnost pozitivnega rezultata.
Jasno, da nima dovolj znanja in informacij, če pa je nažgan!
Ampak gremo lepo po vrsti.
Razumnemu se zdi, da je takšna odločitev sodišča nastala nekje v vzporednem vesolju, saj se je do sedaj zdelo, da se nihče, še najmanj pa sodišča, ne bi spuščal v dodatno rahljanje že tako preveč ohlapne zakonodaje glede vožnje pod vplivom alkohola. A očitno smo se motili.
In ko se človek vpraša kako lahko institucija, kot je Ustavno sodišče, zvali takšno jajce, moramo vedeti stvar ali dve. Ustavno sodišče ni najbolj pravo sodišče. Hočemo povedati, da tja sodnike, kljub vsemu ugledu in prestižu, delegirajo politiki. Linija subordinacije je: predsednik republike, državni zbor in potem poslanci, ki morajo izvoliti sodnike z dvotretjinsko večino. In kot tudi vemo iz prakse, se različne slovenske politične stranke trudijo inštalirati v sodišče svoje kandidate. Tako da ko pride pred sodišče katera njihovih agend, njihov interes ali celo, bog ne daj, njihov predsednik, imajo zadevo pod nadzorom. Tako se ustavni sodniki ukvarjajo z bolj ali manj tehtnimi družbenimi vprašanji, ki so včasih spekulativna, včasih zapletena, včasih nepotrebna, včasih bizarna. Potem ne čudi, da vrle sodnike normalno vprašanje, kot je: »Ali se vam ne zdi, da pijani voznik nima dovolj znanja in informacij o pozitivnem testu in o indikatorju?« povsem zmede.
Zato so tam zbrane žene in možje nekoliko pomodrovali in vzkliknili: »Seveda ga nima, in če ga nima, je sprožiti postopek proti njemu neustavno.«
Ob tem nismo najbolj prepričani, če je pijana vožnja sploh ena od kategorij slovenske ustave. Vsekakor pa je ustavna kategorija in to temeljna, da imaš kot prebivalec republike Slovenije ustavno pravico do tega, da te ne nasadi pijan voznik in da ima republika Slovenija ustavno dolžnost te tipe spraviti s cest. Žal pa so ustavni sodniki použili preveč vrhunskega pravnega znanja, da bi znali presoditi tisto, kar je vsem nam ostalim logično, očitno in razumljivo.
Seveda je ta sestavek samo beden pamflet, ki nima nobene teže v vzvišenem svetu prava; ampak da nismo niti mi od včeraj, bomo, kot se v boljših družbah pravnikov spodobi, citirali latinski izrek. S temi imajo pravniki, sploh ob kozarčku na večer po simpoziju, veliko veselje.
Si equus aut eques ebrius est, numquam contra Romam eris.
Kar se za vas, ki sta vam pravo in latinščina španska vas, bere kot:
“Če sta konj ali pač jezdec opita – nikar proti Rimu.”
Vemo, da bi bil za raziskati to temo najprimernejši nenadkriljivi Marjan Jerman, a žal ga ni več med nami – tako moramo v naši skromni oddaji ugrizniti v gnilo jabolko slovenskih medsosedskih odnosov.
Zadnje čase se je namreč med žive meje, veje hrušk, ki segajo čez mejo, barve fasad in vojne dovoznih poti, čiščenja skupnih vhodov, prenove kopalnic in kar je podobnih medsosedskih tragedij, vrinil nov element. Wolfgang Amadeus Mozart. Oziroma otroci, ali pač zreli ljubitelji glasbe, ki vadijo njegove etude, skladbice, sonatine ali sonate. Bog ne daj koncerte. Kot nam sporočajo v medijih, policija prejema vse več prijav zaradi hrupa, ker sosedje vadijo instrument. Skoraj praviloma gre za klasično glasbo, v mnogih primerih za v glasbenih šolah šolajočo se mladino. In na tem mestu potegnemo črto.
Najbolj očitna točka, ki jo samo ošinemo, tako zelo je prezentna, je dejstvo, da je ukvarjanje z lepimi umetnostmi eden zadnjih branikov, ki današnjo mladež še drži na strani razuma. Histerija družbenih omrežij in računalniških iger je po podatkih že dosegla pandemične razsežnosti in mnoge države, ki so pri vzgoji mladine praviloma okretne kot čezoceanska ladja, so začele sprejemati prve ukrepe, da bi zamejile škodljive posledice strmenja v zaslone. Igranje instrumenta oziroma ukvarjanje z glasbo, ki je imela na zgodovino mladinskih gibanj v zadnjih dveh stoletjih neizmeren vpliv, je eno zadnjih sider normalnosti v tem podivjanem svetu. In potem se tem veličastnim mehanizmom, ki so sooblikovali civilizacijo, upre miselnost slovenske soseske. Da hrup, ki prihaja iz sosednjega stanovanja, ali hiše, ali parcele, moti njen mir.
Na državo ni računati. Država je nekje v svojem drobovju nekoč spisala zakone o hrupu in njegova svetost decibel je vladar tega vesolja. Ni pomembno, ali gre za Mozarta, za nočno rajanje, ali za mopede pod oknom – usodo velikanov klasične glasbe odrejajo decibeli. Zato ima država po neki bizarni logiki pravico, da ostarelo profesorico klavirja oglobi, ker je igrala Mozarta. V smeri, da bi država zaščitila ljudi, ki se ukvarjajo z glasbo, torej ne moremo naprej. Tako nam ostane le še spekulacija, z mnogo vegave teorije. Gre pa tako.
Posameznik v sedemdesetih kvadratih svojega dvosobja zahteva pravico do miru. Do tišine in spokoja. Ker ko je zastavil svojo dušo pri banki, si ni kupil le stanovanja, temveč si je tudi zagotovil popolno izolacijo od vsega ostalega. Razen veselic v istrskem kampu Slovenec v stanovanju noče imeti nobenih stikov s komerkoli in s čimerkoli. Mozart v sosednjem stanovanju je tako neposredna grožnja njegovi osnovni pravici do miru. In ta pravica se nato upre pravici božanskega Wolfganga, da je igran!
Zadeva je namreč ta, da so rezultati genialnih umov tista kolesca, ki poganjajo voz civilizacije naprej. Mozartova glasba je rojena za to, da se igra. Ves čas in nihče je nima pravice omejevati. Omejevanje je podobno bedasto, kot če bi omejevali posledice Teslovega genija in bi ostali brez elektrike! Tako imamo spopad na eni strani slovenskega sosedskega hohštapleraja in na drugi strani enega temeljnih gradnikov civilizacije. Zakon, kar nas v končnih posledicah pripelje do anomalij Zvonka Černača, daje prav pravici do zasebnosti, tišine in miru. Za zdaj.
Svet bo brez dvoma boljši, ko bodo po zakonu imeli prav glasbeniki, umetniki in šolajoča se mladina; ljubitelji klasične glasbe in ostarele profesorice klavirja.
Do takrat pa le še predlog, ki smo ga našli v mučilnih tehnikah starega Vzhoda. Dajmo ljudi, ki jih moti hrup glasbenih instrumentov, zapreti v popolno tišino. Brez kakršnihkoli dražljajev iz okolja. V takšni tišini se mora človek slej kot prej soočiti s samim sabo. In velika večina nezadovoljnih sosedov bi že po nekaj urah moledovala, naj nekdo v sosednjem prostoru za božjo voljo začne igrati na klavir.