Niso pa današnje pijanke kar tako. O ne, gospod. Nocojšnje pijančevanje naj bo še posebej slavnostno. Kajti edina neprijetnost – ob mačku naslednjega dne – ki smo jo do sedaj poznali pri alkoholni omami, je bila prejšnji teden odpravljena. In odpravilo jo je samo Ustavno sodišče. Kar velja, kot da je z žebljem pribito.
Namreč; če česa, smo se pijoči bali policistov, ko smo pribiti, opiti ali samo malo pod gasom sedli za volan. Teorija govori o različnih količinah in razmerjih. Mali pir ali špricer sta vedno ok! Velik pir ali pol buteljke že zahtevata mali golaž, vse, kar je več, pa zahteva srečo. Tako smo se tresli pred policijsko patrolo cela desetletja, ker pijančku pač absurdnost vožnje pod vplivom alkohola ne pride do živega. In ko so nas dobili … Oh, kako smo klicali znane pri policiji, znane na občini, znane pri sodniku za prekrške. In kako smo jokali in moledovali … Potem smo zbirali točke, ponovno opravljali izpit in se s psihologom pogovarjali o alkoholizmu.
Vse te čirečare je sedaj Ustavno sodišče ukinilo in nam privoščilo srečno in veselo martinovanje in srečen ter veseli december z njegovimi neštetimi priložnostmi.
Za kaj gre? Na to vprašanje ne znamo odgovoriti, ker se razumnemu zdi odločitev ustavnega sodišča blazna. Ampak vseeno nekaj podrobnosti. Kot veste, je Ustavno sodišče presodilo, da je 2. odstavek 107. člena zakona o pravilih cestnega prometa neskladen z ustavo. Ta člen ali odstavek določa, da je opravljen preizkus z alkotestom, če se pihajoči z rezultatom strinja, dovolj, za dokazovanje prekrška.
In ta člen je sedaj Ustavno sodišče razveljavilo. Ga dalo na led. Menda zaradi tega, ker pihajoči nima dovolj informacij in znanja, da bi lahko potrdil pravilnost pozitivnega rezultata.
Jasno, da nima dovolj znanja in informacij, če pa je nažgan!
Ampak gremo lepo po vrsti.
Razumnemu se zdi, da je takšna odločitev sodišča nastala nekje v vzporednem vesolju, saj se je do sedaj zdelo, da se nihče, še najmanj pa sodišča, ne bi spuščal v dodatno rahljanje že tako preveč ohlapne zakonodaje glede vožnje pod vplivom alkohola. A očitno smo se motili.
In ko se človek vpraša kako lahko institucija, kot je Ustavno sodišče, zvali takšno jajce, moramo vedeti stvar ali dve. Ustavno sodišče ni najbolj pravo sodišče. Hočemo povedati, da tja sodnike, kljub vsemu ugledu in prestižu, delegirajo politiki. Linija subordinacije je: predsednik republike, državni zbor in potem poslanci, ki morajo izvoliti sodnike z dvotretjinsko večino. In kot tudi vemo iz prakse, se različne slovenske politične stranke trudijo inštalirati v sodišče svoje kandidate. Tako da ko pride pred sodišče katera njihovih agend, njihov interes ali celo, bog ne daj, njihov predsednik, imajo zadevo pod nadzorom. Tako se ustavni sodniki ukvarjajo z bolj ali manj tehtnimi družbenimi vprašanji, ki so včasih spekulativna, včasih zapletena, včasih nepotrebna, včasih bizarna. Potem ne čudi, da vrle sodnike normalno vprašanje, kot je: »Ali se vam ne zdi, da pijani voznik nima dovolj znanja in informacij o pozitivnem testu in o indikatorju?« povsem zmede.
Zato so tam zbrane žene in možje nekoliko pomodrovali in vzkliknili: »Seveda ga nima, in če ga nima, je sprožiti postopek proti njemu neustavno.«
Ob tem nismo najbolj prepričani, če je pijana vožnja sploh ena od kategorij slovenske ustave. Vsekakor pa je ustavna kategorija in to temeljna, da imaš kot prebivalec republike Slovenije ustavno pravico do tega, da te ne nasadi pijan voznik in da ima republika Slovenija ustavno dolžnost te tipe spraviti s cest. Žal pa so ustavni sodniki použili preveč vrhunskega pravnega znanja, da bi znali presoditi tisto, kar je vsem nam ostalim logično, očitno in razumljivo.
Seveda je ta sestavek samo beden pamflet, ki nima nobene teže v vzvišenem svetu prava; ampak da nismo niti mi od včeraj, bomo, kot se v boljših družbah pravnikov spodobi, citirali latinski izrek. S temi imajo pravniki, sploh ob kozarčku na večer po simpoziju, veliko veselje.
Si equus aut eques ebrius est, numquam contra Romam eris.
Kar se za vas, ki sta vam pravo in latinščina španska vas, bere kot:
“Če sta konj ali pač jezdec opita – nikar proti Rimu.”
Niso pa današnje pijanke kar tako. O ne, gospod. Nocojšnje pijančevanje naj bo še posebej slavnostno. Kajti edina neprijetnost – ob mačku naslednjega dne – ki smo jo do sedaj poznali pri alkoholni omami, je bila prejšnji teden odpravljena. In odpravilo jo je samo Ustavno sodišče. Kar velja, kot da je z žebljem pribito.
Namreč; če česa, smo se pijoči bali policistov, ko smo pribiti, opiti ali samo malo pod gasom sedli za volan. Teorija govori o različnih količinah in razmerjih. Mali pir ali špricer sta vedno ok! Velik pir ali pol buteljke že zahtevata mali golaž, vse, kar je več, pa zahteva srečo. Tako smo se tresli pred policijsko patrolo cela desetletja, ker pijančku pač absurdnost vožnje pod vplivom alkohola ne pride do živega. In ko so nas dobili … Oh, kako smo klicali znane pri policiji, znane na občini, znane pri sodniku za prekrške. In kako smo jokali in moledovali … Potem smo zbirali točke, ponovno opravljali izpit in se s psihologom pogovarjali o alkoholizmu.
Vse te čirečare je sedaj Ustavno sodišče ukinilo in nam privoščilo srečno in veselo martinovanje in srečen ter veseli december z njegovimi neštetimi priložnostmi.
Za kaj gre? Na to vprašanje ne znamo odgovoriti, ker se razumnemu zdi odločitev ustavnega sodišča blazna. Ampak vseeno nekaj podrobnosti. Kot veste, je Ustavno sodišče presodilo, da je 2. odstavek 107. člena zakona o pravilih cestnega prometa neskladen z ustavo. Ta člen ali odstavek določa, da je opravljen preizkus z alkotestom, če se pihajoči z rezultatom strinja, dovolj, za dokazovanje prekrška.
In ta člen je sedaj Ustavno sodišče razveljavilo. Ga dalo na led. Menda zaradi tega, ker pihajoči nima dovolj informacij in znanja, da bi lahko potrdil pravilnost pozitivnega rezultata.
Jasno, da nima dovolj znanja in informacij, če pa je nažgan!
Ampak gremo lepo po vrsti.
Razumnemu se zdi, da je takšna odločitev sodišča nastala nekje v vzporednem vesolju, saj se je do sedaj zdelo, da se nihče, še najmanj pa sodišča, ne bi spuščal v dodatno rahljanje že tako preveč ohlapne zakonodaje glede vožnje pod vplivom alkohola. A očitno smo se motili.
In ko se človek vpraša kako lahko institucija, kot je Ustavno sodišče, zvali takšno jajce, moramo vedeti stvar ali dve. Ustavno sodišče ni najbolj pravo sodišče. Hočemo povedati, da tja sodnike, kljub vsemu ugledu in prestižu, delegirajo politiki. Linija subordinacije je: predsednik republike, državni zbor in potem poslanci, ki morajo izvoliti sodnike z dvotretjinsko večino. In kot tudi vemo iz prakse, se različne slovenske politične stranke trudijo inštalirati v sodišče svoje kandidate. Tako da ko pride pred sodišče katera njihovih agend, njihov interes ali celo, bog ne daj, njihov predsednik, imajo zadevo pod nadzorom. Tako se ustavni sodniki ukvarjajo z bolj ali manj tehtnimi družbenimi vprašanji, ki so včasih spekulativna, včasih zapletena, včasih nepotrebna, včasih bizarna. Potem ne čudi, da vrle sodnike normalno vprašanje, kot je: »Ali se vam ne zdi, da pijani voznik nima dovolj znanja in informacij o pozitivnem testu in o indikatorju?« povsem zmede.
Zato so tam zbrane žene in možje nekoliko pomodrovali in vzkliknili: »Seveda ga nima, in če ga nima, je sprožiti postopek proti njemu neustavno.«
Ob tem nismo najbolj prepričani, če je pijana vožnja sploh ena od kategorij slovenske ustave. Vsekakor pa je ustavna kategorija in to temeljna, da imaš kot prebivalec republike Slovenije ustavno pravico do tega, da te ne nasadi pijan voznik in da ima republika Slovenija ustavno dolžnost te tipe spraviti s cest. Žal pa so ustavni sodniki použili preveč vrhunskega pravnega znanja, da bi znali presoditi tisto, kar je vsem nam ostalim logično, očitno in razumljivo.
Seveda je ta sestavek samo beden pamflet, ki nima nobene teže v vzvišenem svetu prava; ampak da nismo niti mi od včeraj, bomo, kot se v boljših družbah pravnikov spodobi, citirali latinski izrek. S temi imajo pravniki, sploh ob kozarčku na večer po simpoziju, veliko veselje.
Si equus aut eques ebrius est, numquam contra Romam eris.
Kar se za vas, ki sta vam pravo in latinščina španska vas, bere kot:
“Če sta konj ali pač jezdec opita – nikar proti Rimu.”
Kakorkoli; v kratkem – nekje do konca oktobra – je pričakovati javni poziv za prijavljanje obrambnih projektov, ki jih bo sofinancirala ali pa v celoti financirala država. Ker gre za eno največjih naložbenih priložnosti zadnjih desetletij, smo v našem novem obrambnem podjetju takoj zagnali nekaj projektov, ki jih kanimo prijaviti na javni poziv.
Prvi projekt se imenuje P.E.N.I.S, kar je kratica za »Prenosni eliptični napadalni izstrelek Slovenije«.
Do konca ga bomo sicer razvili, ko dobimo državne milijone; za zdaj lahko z javnostjo delimo samo osnovne taktične karakteristike in potrebne resurse za izdelavo tega obrambnega sistema. Za začetek potrebujemo močno leskovo palico in nekaj leskovih šib. Nato je treba palico elipsoidno upogniti in jo v elipsi držati z uporabo motvoza ali pa plastične vrvi za obešanje perila. Nato je treba s kuhinjskim nožem opremiti visokotehnološke leskove šibe – z utorom na eni in z bojno konico na drugi strani. Tako dobimo multifunkcijski obrambni sistem, saj je mišljeno, da se lahko P.E.N.I.S uporablja proti ciljem na kopnem, v morju in v zraku.
YYYDrugi obrambni sistem, na katerem delamo v našem obrambno-raziskovalnem laboratoriju, se imenuje N.A.T.E.G, kar stoji za »natezni avtomatsko-taktični eruptor granat«. Kot za penis imamo tudi za nateg že izdelane prve inženirske skice; kot rečeno, pa ga bomo do konca razvili šele, ko dobimo od države nakazanih približno sto milijonov evrov, kolikor naj bi veljala fabrikacija tega orožja.
Za osnovo smo si zamislili rogovilo, najbolje bukovo, ki jo prirežemo v obliki črke ipsilon. Na zgornji tretjini obeh krajših delov rogovile, z visokotehnološkim »3D« rezkalnikom oziroma pipcem urežemo dva utora, v katera pritrdimo gumico, ki so jo mati zavrgli s kozarca vloženih hrušk. To orožje, v Natovi terminologiji imenovano »launcher« ali »frača« po domače, je enkratno predvsem zaradi velike prilagodljivosti kalibra posameznega izstrelka. Lahko izstreljuje gramoz kalibra »poljčanar«, posamezne prodnike, pa vse do klasičnega Natovega kalibra 7,62 mm.
Edino, kjer bomo morali biti pazljivi, in Damir Črnčec bo pri tem kot nadzornik Dovosa še posebej natančen, je dvojna raba vojaških projektov, sprejetih v program. Kot vemo, evropske države, tako tudi Slovenija, ne bodo slepo in po ameriškem diktatu investirale v obrambno industrijo, ki ne bo znala početi nič drugega, kot ubijati sovražnika; oziroma kot se vidi v Združenih državah, pobijati naključne mimoidoče. Ob vojaški rabi morajo projekti imeti vsaj nekakšno funkcijo tudi v civilni sferi, in na srečo ga naša projekta P.E.N.I.S in N.A.T.E.G imata.
Ko bodo ostali vojaški projekti, ki se prav v tem trenutku globalno rojevajo v podobnih državnih podjetjih, kot je Dovos, realizirani … Se pravi, ko bodo damirji črnčeci po vsem planetu odlično opravili svoje delo in mirnodobski denar transformirali v ne-mirnodobskega ter posledično požgali civilizacijo …
Takrat bo mogoče s penisom zalezovati mamuta in ga ob sodelovanju vsega plemena tudi upleniti. In ko bomo mamutovine siti Slovenci zrli v nočno nebo, bomo lahko, kot dvojno rabo, vrhovnemu nategu posvetili plemensko daritev.