Če vemo, da je danes na svetu le 9 držav, ki posedujejo jedrsko orožje, si je skorajda nemogoče zamisliti, da bi ob nekoliko drugačnem poteku zgodovine v to skupino prav lahko spadala tudi naša nekdanja država, socialistična Jugoslavija. In pri tem ne govorimo o kakšni iz trte izviti špekulaciji, ampak o možnosti, ki je bila vsaj v nekem trenutku videti povsem realistična in ki so se ji Jugoslovani presenetljivo približali. Jugoslavija je namreč nekaj let po vojni zagnala enega najbolj resnih in ambicioznih nuklearnih programov v socialističnem svetu, ki je imel jasen, pa čeprav kot skrbno skrivnost varovan cilj: proizvesti jedrsko orožje. Kako blizu je bila Jugoslavija izdelavi atomske bombe in zakaj se je sredi pomanjkanja povojnih let, brez vsakih resnih pogojev za to, sploh odločila zagnati tako drag in kompleksen program? Ter kako ji je uspelo, kljub mnogim spodrsljajem, relativno zgodaj postaviti nuklearni reaktor, ki je sicer še v istem letu postal kraj dolgo prikrivane nesreče? Zgodbo o jugoslovanskem jedrskem programu nam bo za tokratne Sledi časa pomagal predstaviti zgodovinar dr. Marko Miljković z Inštituta ekonomskih znanosti v Beogradu, ki je dogajanje podrobno opisal v knjigi Titova atomska bomba, ki je letos izšla pri založbi Srednja Evropa v Zagrebu.

Foto: Tito med obiskom reaktorja v Vinči leta 1958