Prvi del serije o šestih desetletjih slovenske elektroakustične in eksperimentalne glasbe
Skladatelj Dane Škerl se je po diplomi na ljubljanski Akademiji za glasbo leta 1957 izpopolnjeval v Studiu za elektronsko glasbo Zahodnega nemškega radia v Kölnu, a ni ustvaril tovrstnega dela. Pavle Merkù je leta 1960 Primožu Ramovšu pisal o radijskem predavanju o elektronski glasbi. Merkùja filozofija nove glasbe ni prepričala, Ramovš pa je začel iskati način, da bi se preizkusil v novem načinu skladanja. Naslednje leto je prislonil mikrofon priročnega magnetofona k radijskemu zvočniku, posnel spreminjanje frekvenc in zanimive dele v svoj katalog del zabeležil kot dve Konkretni študiji za magnetofonski trak. Trakova sta izgubljena, se pa Študij spominja Janez Matičič, ki je v začetku šestdesetih let postal član skupine za glasbene raziskave GRM pri Francoskem radiu in do konca sedemdesetih let ustvaril prvi obsežnejši opus elektroakustične glasbe med slovenskimi ustvarjalci. Darijan Božič je ravno v tistih letih začel eksperimentirati z magnetofonskimi trakovi, generatorji zvoka, glasbili in igralci ter v dramskem studiu Radia Ljubljana leta 1963 ustvaril delo Trije dnevi Ane Frank, hibrid eksperimentalne radijske igre, komorne in elektronske glasbe.
Med elektroakustično glasbo, zvočnimi eksperimenti in radijskim medijem obstajajo tesne vezi, ki jih bomo odkrivali v prvih oddajah v seriji Oscilacije. V sedmih Arsovih art ateljejih se bodo oddaje zvrstile ob sredinih večerih do konca leta. Radiofonski pregled zgodovine elektroakustične in eksperimentalne glasbe z analizami del, intervjuji z več kot 30 ustvarjalci, teoretskimi razmisleki in glasbenimi primeri pripravlja glasbeni urednik Primož Trdan.