Piše Miša Gams,
bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.
Hudolin je pisatelj, pesnik, prevajalec, urednik in avtor številnih knjig, med katerimi lahko omenimo romana Velika in moški spol ter Čas lepih žensk, ki sta izšla predlani. Ti pa kar greš v bitko za pomlad ni klasičen potopis, temveč filozofsko meditativna odisejada s primesmi kulinarične antropologije, pri kateri avtor še bolj izostri svoje čute in nas iz svojega mediteranskega vrta v zaselku Grupija pri Umagu popelje po notranjosti Istre prek Motovuna, Pazina in Labina do Kvarnerskega zaliva, kjer v vasici Krnica obiščemo njegovo osnovno šolo, se malce pomudimo pri sošolcih in nadaljujemo pot do Pulja, nato pa se prek Vodnjana in Bal vrnemo do izhodišča. Z dvanajstdnevnim pohodom po Istri je zaznamoval svoj 50. rojstni dan in se vrnil v domačo hišo utrujen, a prerojen od srečanj s prijatelji in spoznanj, ko je Istro doživljal skozi prizmo spominov na otroštvo. Čeprav so mu močni nalivi prve dni postavljali številne psihološke in logistične preizkušnje, so ga ovire na poti le še utrdile v prepričanju, da je šlo za pravo odločitev. Ko namreč posije sonce, se zdi, kot da vsi napori tega sveta izginejo, sploh ko iz obcestne gostilne zadiši po pravkar narejenem kosilu ali večerji, ki pisatelja prisili k postanku. Hudolin ima kljub spontani nameri skoraj do podrobnosti pripravljen načrt in večinoma vnaprej ve, kje bo prespal ali v kateri gostilni bo okušal dobrote, saj pozna Istro s prejšnjih pohodov in raziskovanj. Nekoliko nas preseneti, da za turo izbere pretežno asfaltirane ceste, na katerih se mora umikati vozilom, a nam to postane bolj jasno, ko izvemo, da ga tudi regionalne ceste spominjajo na otroštvo, npr. na potovanje s šolskim avtobusom, ki ga vozi nenehno opit šofer, ali pa na prve ekspedicije k srednješolskim ljubeznim. Sicer pa – roko na srce – koliko gozdnih poti je po povečani motorizaciji in industrializaciji v zadnjih desetletjih še dostopnih in prehodnih?
'Pešibus', kot je Hudolin že na začetku knjige priročno označil svoje pešačenje, je bolj meditacija o sedanjem življenju, o zavedanju pomembnosti trenutka tukaj in zdaj, ki ga zaznava prek žuljev na stopalih, bežnih vonjav in mediteranskih okusov. Delo književnika je namreč samotarsko delo, ki poteka v glavi in zahteva prizemljitev, in sčasoma lahko človek izgubi občutek za prostor, čas, realnost in samokritiko: “Najbrž me je začelo prevevati dejstvo, da sem v mestu postajal vse preveč preračunljiv in pragmatičen, in je začelo zmagovati tako minevanje dni, tednov, mesecev, let, dokler nisem zaznal, da to ni moja pot, čeprav gre pri tem za življenje v sedanjosti, ki pa je lahko preveč naporno in dolgočasno in ugonablja. Življenje je narejeno za samoopazovanje in introspekcijo ter posledično tudi samokritiko, ki je v današnjem času skoraj popolnoma izpuhtela, se izgubila v potentnem stroju narcizma.”
Hudolin se zaveda, da na druge ljudi in njihove življenjske navade ne more vplivati, svoje drugačnosti se zave že ob pogovoru s sošolcem, ki mu je življenjski moto širitev apartmajev in finančna rast. Sam se ima za pripadnika vitalistične skupine, ki mu ustreza življenje táko kot je, v svoji banalni preprostosti, brez pretiranega hrepenenja po nedosegljivem: “V teku časa in introspekcije mi je prišlo na misel, koliko duševnih bolnikov prinaša sodobni svet; ljudje, ki so normalno delali in živeli neko zadovoljstvo, naenkrat počijo, ne glede na leta in izkustva; to me čudi, da racionalnost poka po šivih, vendar sem prepričan, da ne glede na dejanske psihične bolezni, kot sta bipolarna motnja ali shizofrenija, večina poka zaradi zazrtosti v nekaj, kar jim je nedosegljivo. Znorijo zaradi tega, kar si želijo in po čemer hrepenijo in niso bili uslišani, kar je na neki način znak slabiča. Taki ljudje so veliki egoisti in v svoji zaslepljenosti uživajo v trpljenju, kakor da ne bi vedeli, kakšno zlo je hrepenenje.” Potohodcu ne gre v račun, da ljudje zapravljajo svoj dragoceni čas za službe in opravke, ki jih ne marajo, in se v svoji dvoličnosti sklicujejo na krščanske vrednote – govorijo o dobroti in odpuščanju, sami pa so nasilni in neodgovorni do drugih, pri tem pa vpeti v rutino, za katero ne vedo, čemu služi: “V bistvu je po mojem vse precej preprosto, le zavedati se moraš, kaj imaš rad. Priti do tega ni težko, čeprav se zdi, da svet funkcionira po merilu, kaj in koga sovražiš in komu si zavisten.”
V drugi polovici knjige postane Hudolin pesniško navdahnjen in začne zapisovati pesmi, ki mu vznikajo kot spominski prebliski in občutja med hojo. Več tovrstnih pesmi lahko prebiramo v pred kratkim izdani pesniški zbirki Mediteranski vrt. Najlepše med njimi, ki so izšle v ciklu z naslovom Rdeča zemlja – ta je lani prejel nagrado Fanny Haussmann za najboljši pesniški cikel – so nastale prav na pohodu po Istri, ob pesnikovem nenehnem vračanju k svoji “prabiti”, vrtu čuječnosti, obilja in sožitja.
Hudolin v svojem pešibusu po Istri kombinira filozofske refleksije o dobrem življenju z opisom krajev in ljudi, ki jih srečuje, piko na i pa dodajo otroški spomini, pesniški vložki in opisi kulinarične ponudbe gostiln in trgovin, v katere zaide. Sicer je malo verjetno, da se bo kateri izmed bralcev ali bralk odločil za podoben pohodniški podvig, je pa možno, da bo kak radovednež zaradi pričujoče knjige hitreje zavil v manjše kraje ob poti in poiskal specifično lokacijo, ki se mu je vtisnila v spomin med branjem potopisa. Omeniti velja, da so priloženi tudi zemljevid poti in številne črno-bele fotografije krajev, ki jih je pisatelj posnel na poti. Težko bi našli bolj izviren način za praznovanje abrahama, kot je pohod po poteh otroških spominov in tovarištva, sploh če gre za manj znane kraje, ki se jim turisti, družine pa tudi ekscentrični popotniki še vedno uspešno izogibajo. Upamo, da se pesnik na podoben način odpravi v bitko še v kakšnem drugem letnem času in na neokroglo obletnico …
All content for Ocene is the property of RTVSLO – Ars and is served directly from their servers
with no modification, redirects, or rehosting. The podcast is not affiliated with or endorsed by Podjoint in any way.
Piše Miša Gams,
bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.
Hudolin je pisatelj, pesnik, prevajalec, urednik in avtor številnih knjig, med katerimi lahko omenimo romana Velika in moški spol ter Čas lepih žensk, ki sta izšla predlani. Ti pa kar greš v bitko za pomlad ni klasičen potopis, temveč filozofsko meditativna odisejada s primesmi kulinarične antropologije, pri kateri avtor še bolj izostri svoje čute in nas iz svojega mediteranskega vrta v zaselku Grupija pri Umagu popelje po notranjosti Istre prek Motovuna, Pazina in Labina do Kvarnerskega zaliva, kjer v vasici Krnica obiščemo njegovo osnovno šolo, se malce pomudimo pri sošolcih in nadaljujemo pot do Pulja, nato pa se prek Vodnjana in Bal vrnemo do izhodišča. Z dvanajstdnevnim pohodom po Istri je zaznamoval svoj 50. rojstni dan in se vrnil v domačo hišo utrujen, a prerojen od srečanj s prijatelji in spoznanj, ko je Istro doživljal skozi prizmo spominov na otroštvo. Čeprav so mu močni nalivi prve dni postavljali številne psihološke in logistične preizkušnje, so ga ovire na poti le še utrdile v prepričanju, da je šlo za pravo odločitev. Ko namreč posije sonce, se zdi, kot da vsi napori tega sveta izginejo, sploh ko iz obcestne gostilne zadiši po pravkar narejenem kosilu ali večerji, ki pisatelja prisili k postanku. Hudolin ima kljub spontani nameri skoraj do podrobnosti pripravljen načrt in večinoma vnaprej ve, kje bo prespal ali v kateri gostilni bo okušal dobrote, saj pozna Istro s prejšnjih pohodov in raziskovanj. Nekoliko nas preseneti, da za turo izbere pretežno asfaltirane ceste, na katerih se mora umikati vozilom, a nam to postane bolj jasno, ko izvemo, da ga tudi regionalne ceste spominjajo na otroštvo, npr. na potovanje s šolskim avtobusom, ki ga vozi nenehno opit šofer, ali pa na prve ekspedicije k srednješolskim ljubeznim. Sicer pa – roko na srce – koliko gozdnih poti je po povečani motorizaciji in industrializaciji v zadnjih desetletjih še dostopnih in prehodnih?
'Pešibus', kot je Hudolin že na začetku knjige priročno označil svoje pešačenje, je bolj meditacija o sedanjem življenju, o zavedanju pomembnosti trenutka tukaj in zdaj, ki ga zaznava prek žuljev na stopalih, bežnih vonjav in mediteranskih okusov. Delo književnika je namreč samotarsko delo, ki poteka v glavi in zahteva prizemljitev, in sčasoma lahko človek izgubi občutek za prostor, čas, realnost in samokritiko: “Najbrž me je začelo prevevati dejstvo, da sem v mestu postajal vse preveč preračunljiv in pragmatičen, in je začelo zmagovati tako minevanje dni, tednov, mesecev, let, dokler nisem zaznal, da to ni moja pot, čeprav gre pri tem za življenje v sedanjosti, ki pa je lahko preveč naporno in dolgočasno in ugonablja. Življenje je narejeno za samoopazovanje in introspekcijo ter posledično tudi samokritiko, ki je v današnjem času skoraj popolnoma izpuhtela, se izgubila v potentnem stroju narcizma.”
Hudolin se zaveda, da na druge ljudi in njihove življenjske navade ne more vplivati, svoje drugačnosti se zave že ob pogovoru s sošolcem, ki mu je življenjski moto širitev apartmajev in finančna rast. Sam se ima za pripadnika vitalistične skupine, ki mu ustreza življenje táko kot je, v svoji banalni preprostosti, brez pretiranega hrepenenja po nedosegljivem: “V teku časa in introspekcije mi je prišlo na misel, koliko duševnih bolnikov prinaša sodobni svet; ljudje, ki so normalno delali in živeli neko zadovoljstvo, naenkrat počijo, ne glede na leta in izkustva; to me čudi, da racionalnost poka po šivih, vendar sem prepričan, da ne glede na dejanske psihične bolezni, kot sta bipolarna motnja ali shizofrenija, večina poka zaradi zazrtosti v nekaj, kar jim je nedosegljivo. Znorijo zaradi tega, kar si želijo in po čemer hrepenijo in niso bili uslišani, kar je na neki način znak slabiča. Taki ljudje so veliki egoisti in v svoji zaslepljenosti uživajo v trpljenju, kakor da ne bi vedeli, kakšno zlo je hrepenenje.” Potohodcu ne gre v račun, da ljudje zapravljajo svoj dragoceni čas za službe in opravke, ki jih ne marajo, in se v svoji dvoličnosti sklicujejo na krščanske vrednote – govorijo o dobroti in odpuščanju, sami pa so nasilni in neodgovorni do drugih, pri tem pa vpeti v rutino, za katero ne vedo, čemu služi: “V bistvu je po mojem vse precej preprosto, le zavedati se moraš, kaj imaš rad. Priti do tega ni težko, čeprav se zdi, da svet funkcionira po merilu, kaj in koga sovražiš in komu si zavisten.”
V drugi polovici knjige postane Hudolin pesniško navdahnjen in začne zapisovati pesmi, ki mu vznikajo kot spominski prebliski in občutja med hojo. Več tovrstnih pesmi lahko prebiramo v pred kratkim izdani pesniški zbirki Mediteranski vrt. Najlepše med njimi, ki so izšle v ciklu z naslovom Rdeča zemlja – ta je lani prejel nagrado Fanny Haussmann za najboljši pesniški cikel – so nastale prav na pohodu po Istri, ob pesnikovem nenehnem vračanju k svoji “prabiti”, vrtu čuječnosti, obilja in sožitja.
Hudolin v svojem pešibusu po Istri kombinira filozofske refleksije o dobrem življenju z opisom krajev in ljudi, ki jih srečuje, piko na i pa dodajo otroški spomini, pesniški vložki in opisi kulinarične ponudbe gostiln in trgovin, v katere zaide. Sicer je malo verjetno, da se bo kateri izmed bralcev ali bralk odločil za podoben pohodniški podvig, je pa možno, da bo kak radovednež zaradi pričujoče knjige hitreje zavil v manjše kraje ob poti in poiskal specifično lokacijo, ki se mu je vtisnila v spomin med branjem potopisa. Omeniti velja, da so priloženi tudi zemljevid poti in številne črno-bele fotografije krajev, ki jih je pisatelj posnel na poti. Težko bi našli bolj izviren način za praznovanje abrahama, kot je pohod po poteh otroških spominov in tovarištva, sploh če gre za manj znane kraje, ki se jim turisti, družine pa tudi ekscentrični popotniki še vedno uspešno izogibajo. Upamo, da se pesnik na podoben način odpravi v bitko še v kakšnem drugem letnem času in na neokroglo obletnico …
Piše Veronika Šoster,
bereta Maja Mool in Aleksander Golja.
V romanu Črepinja nas Mirt Komel vabi v poletno razgreto, turistično oblegano in zgodovine polno Grčijo. Spremljamo skupino študentov arheologije, ki se ob zaključku zadnjega letnika študija odpravijo na zaključno prakso na Peloponez. Pisano druščino sestavljajo protagonist Hugo, njegova simpatija Medeja, njegov prijatelj Robi, študentski parček Sandi in Julija, še dva sošolca Arne in Rebeka ter nadobudni asistent Domen in spoštovani profesor Avgust Godeša. Njihova naloga je, da se lotijo izkopavanja manjšega naselja, ki ga je pokazalo sondiranje. Ves mesec skupaj živijo, se zabavajo, obedujejo, se pogovarjajo, berejo ali si kako drugače krajšajo čas med napornim delom, dokler ne pride do navdušujoče najdbe naslovne črepinje, ki vse obrne na glavo.
Roman je razdeljen na tri dele, v prvem v večini spremljamo potovanje do Grčije in začetne dni na lokaciji, v drugem delu se odvije odkopavanje in zaplet s črepinjo, v zadnjem pa se situacija razplete in vračajo se domov. Čeprav je razdelitev romana razumljiva, sploh če potegnemo vzporednico s pravili grške tragedije, je prvi del praktično odveč, njihova pot je razvlečena, dolgočasna, generična, na ladji se ne dogaja nič zares izvirnega, tudi nič takega, kar bi postalo ključno kasneje v romanu, ampak se samo počasi spoznavamo z liki, pa še to bolj površno. Predvsem se je treba za kaj približno pravega dogajanja prebiti skozi mnoge citate, razpredanja o zapravljanju časa in čakanju likov, da se vse skupaj že začne, kar je res nelogična odločitev. Še posebej zato, ker si avtor nikoli ne vzame časa, da bi nam like zares plastično predstavil, ampak ostajajo kot neki obrisi. Najjasnejši je seveda pripovedovalec Hugo, ki pa se skriva za množico pretencioznih misli in citatov, ki jih sicer kar vsi študentje in oba profesorja po malem vpletajo v pogovore. Hugo je nezadovoljen s študijem oziroma ljudmi, ki ga obkrožajo na fakulteti, saj niso dovolj predani, hitro dobimo občutek večvrednosti, vendar pa bolj kot ne ostaja pri tihem zmrdovanju in modrovanju. Vseeno mu še najbolj pridemo blizu, česar ne moremo reči za ostale. So precej nerealistični, seveda se po malem prerekajo, malo zažurajo in so ljubosumni, utrujeni ali razigrani, a ostajajo pretirani, kot spisani za roman: berejo le knjige, povezane s študijem, pogovarjajo se večinoma o antični zgodovini ipd. Razumljivo, z njimi je tudi avtoriteta, ki se ji očitno želijo dokazati, a vse skupaj izpade bolj kot neka predstava ali scena kot pa dejansko sobivanje živahnih in zagnanih študentov. Ostajajo nerazločljiva skupina, čeprav ima avtor več kot dovolj prostora, da bi jim dal prepoznavne značaje in značilnosti. Problem je tudi v tem, da jih je preveč in da jih Hugo nenehno ločuje od sebe oziroma prepogosto o njih razmišlja v množini, zato se specifike likov izgubijo. Medeja ostaja le na ravni ljubezenskega interesa, pri čemer si ves roman s Hugom delita zelo malo trenutkov, med njima nikoli ne začutimo iskrice. Tudi Hugo ne gre dlje od tega, da razloži, da so vanjo vsi po malem zatreskani, saj ima nekakšen nedoločljiv odnos, kar je izredno plehko in površno. Ljubezenska zgodba, ki jo napoveduje zavihek romana, se tako ne razvije dlje od zagledanosti, vmes je za precej časa tudi pozabljena, dokler avtorju zaradi razpleta spet ne pride prav. Če se še malo vrnem k sami skupnosti, je opazno, da je navdih za roman Podobnost Tane French, kjer imamo prav tako tesno povezano skupnost, v katero je vnesen razdor. Hugo jih na neki točki celo imenuje »velika disfunkcionalna družina«. A ker v Črepinji ni dovolj razdelanih psiholoških profilov, značajev in kompleksnejših odnosov, se intriga in napetost hitro izgubita. Komel si sicer prizadeva, da bi intrigo vpisal že v uvodni del romana, saj večkrat omeni, da se na odpravi zgodi nekaj pretresljivega. Kar naj bi delovalo kot srhljiva napoved, pa kmalu razvodeni, saj podobno misel poudari prevečkrat, to deluje kot podcenjevanje bralca. Poleg tega z vsem poudarjenim napeljevanjem res obljublja nekaj nepredstavljivega, in tega pričakovanja seveda ni tako lahko izpolniti.
Veliko bolj se roman razživi v osrednjem delu, ki je najbolj tesno povezano s samim arheološkim delom. Njihovo delo jih veseli in izčrpava, ves dan so na žgoči vročini, držijo se stroge rutine in postopkov, poleg dela na terenu jih zvečer čaka še pisanje dnevnikov:
»Hoteli smo biti Schliemanni ali pa vsaj Evansi, postali pa smo sodobni Sizifi, ki kotalijo svoje kamenje in si nas obenem morate zamišljati kot srečne – ker srečni smo bili, čeprav po več dni ni bilo ničesar na spregled, razen zavajajoče oblikovanih kamenčkov in enoznačno nepomembnih glist –, potem pa so se nekaj metrov kasneje začeli pojavljati prvi drobni glineni ostanki, ki so nas tako razveselili, kot da bi naenkrat našli nič manj kot Trojo.«
Tu roman dobi svoj zagon, se odlepi od skrbno postavljene kulise in končno ustvari pravo vzdušje, sploh s Hugovo najdbo črepinje, za katero profesor oceni, da gre za del posode ali vaze. Pomen črepinje buri duhove in razplamti se zanimiva teoretična debata, kako se je znašla prav tam in kako si jo razlagajo, utrne se kar nekaj res dobrih idej. Škoda le, da ta del romana kar zleti mimo, potem pa nas čaka še zadnji del, kjer se vse skupaj spet razvleče in ustavi, sploh zato, ker glede na zastavljeno situacijo nikoli ni večjega dvoma, kaj se je zares zgodilo.
Vzdušje motita tudi slogovna in jezikovna neenotnost, vse skupaj je precej velika zmešnjava. Številne variante naj bi sicer razgibale besedilo in govor, a včasih so razlike prevelike in moteče. Najprej je tu vztrajno uporabljanje grščine, citatov, napisov in primerjav z antičnimi junaki, kar naj bi nas res prestavilo v Grčijo, a deluje preobloženo, pretirano (namesto 'puške v koruzo' bodo na primer vrgli 'loke v ajdova polja'). Hugo uporablja nekatere narečne besede, na primer stolice za stole, a včasih so vseeno kar stoli. Pri nekaterih besedah je uporabljen kar fonetični zapis, vendar ni jasno, zakaj samo pri nekaterih (na primer sprajt in ojro), potem imamo še nekaj, kar naj bi bilo klasičen študentski sleng, a spet ni jasno, kateri generaciji naj bi pripadal, saj ne posnema sodobnejše govorice, sicer pa je tudi veliko visokega knjižnega jezika, ki ga na trenutke spremlja celo predpreteklik. Poleg tega je roman poln podrobnega opisovanja v slogu Tadeja Goloba, od premikanja do posameznih obrokov, oblačil in predmetov. Ves čas je v zraku občutek zavlačevanja, saj se prebijamo skozi mnoge zastranitve, vrinjene stavke in nepomembne informacije.
Ob tem sploh ni dvoma, da avtor Mirt Komel premore široko znanje o področju, saj kot za šalo stresa primere iz antične književnosti, zgodovine in družbe. Drugo pa je, kako to znanje prenesti v roman, da mu pusti dihati. Težko je verjeti, da bi bili študentje po nekaj letih študija tako vešči in razgledani, da bi nonšalantno uporabljali citate iz del ali pa da bi se v njihov jezik že tako organsko vpletle vse mogoče grške simbolike in metafore. Zato se bolj kot v zgodbi o skupini študentov, ki se zaplete v nepričakovano situacijo, počutimo kot na ekskurziji po antični Grčiji. Glede na številne omembe žanrskih del, kot je Peščeni planet, bi bilo veliko bolj izvirno ali sočno, če bi se avtor odločil zaiti v bolj konkretne žanrske vode, da bi se vse te omembe bogov res izkazale za bistvene, ali pa da bi vsaj v like bolj strastno zakopal. Res je, da gre konec koncev za Hugovo zgodbo, saj je on tisti, ki najde črepinjo, prav tako je on tisti, na kogar vse najbolj vpliva, a vse, kar ga obkroža, bi lahko postalo kaj več kot kulisa, ali pa se preprosto odrinilo na stran, da bi lahko imel vso našo pozornost.
Ocene
Piše Miša Gams,
bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.
Hudolin je pisatelj, pesnik, prevajalec, urednik in avtor številnih knjig, med katerimi lahko omenimo romana Velika in moški spol ter Čas lepih žensk, ki sta izšla predlani. Ti pa kar greš v bitko za pomlad ni klasičen potopis, temveč filozofsko meditativna odisejada s primesmi kulinarične antropologije, pri kateri avtor še bolj izostri svoje čute in nas iz svojega mediteranskega vrta v zaselku Grupija pri Umagu popelje po notranjosti Istre prek Motovuna, Pazina in Labina do Kvarnerskega zaliva, kjer v vasici Krnica obiščemo njegovo osnovno šolo, se malce pomudimo pri sošolcih in nadaljujemo pot do Pulja, nato pa se prek Vodnjana in Bal vrnemo do izhodišča. Z dvanajstdnevnim pohodom po Istri je zaznamoval svoj 50. rojstni dan in se vrnil v domačo hišo utrujen, a prerojen od srečanj s prijatelji in spoznanj, ko je Istro doživljal skozi prizmo spominov na otroštvo. Čeprav so mu močni nalivi prve dni postavljali številne psihološke in logistične preizkušnje, so ga ovire na poti le še utrdile v prepričanju, da je šlo za pravo odločitev. Ko namreč posije sonce, se zdi, kot da vsi napori tega sveta izginejo, sploh ko iz obcestne gostilne zadiši po pravkar narejenem kosilu ali večerji, ki pisatelja prisili k postanku. Hudolin ima kljub spontani nameri skoraj do podrobnosti pripravljen načrt in večinoma vnaprej ve, kje bo prespal ali v kateri gostilni bo okušal dobrote, saj pozna Istro s prejšnjih pohodov in raziskovanj. Nekoliko nas preseneti, da za turo izbere pretežno asfaltirane ceste, na katerih se mora umikati vozilom, a nam to postane bolj jasno, ko izvemo, da ga tudi regionalne ceste spominjajo na otroštvo, npr. na potovanje s šolskim avtobusom, ki ga vozi nenehno opit šofer, ali pa na prve ekspedicije k srednješolskim ljubeznim. Sicer pa – roko na srce – koliko gozdnih poti je po povečani motorizaciji in industrializaciji v zadnjih desetletjih še dostopnih in prehodnih?
'Pešibus', kot je Hudolin že na začetku knjige priročno označil svoje pešačenje, je bolj meditacija o sedanjem življenju, o zavedanju pomembnosti trenutka tukaj in zdaj, ki ga zaznava prek žuljev na stopalih, bežnih vonjav in mediteranskih okusov. Delo književnika je namreč samotarsko delo, ki poteka v glavi in zahteva prizemljitev, in sčasoma lahko človek izgubi občutek za prostor, čas, realnost in samokritiko: “Najbrž me je začelo prevevati dejstvo, da sem v mestu postajal vse preveč preračunljiv in pragmatičen, in je začelo zmagovati tako minevanje dni, tednov, mesecev, let, dokler nisem zaznal, da to ni moja pot, čeprav gre pri tem za življenje v sedanjosti, ki pa je lahko preveč naporno in dolgočasno in ugonablja. Življenje je narejeno za samoopazovanje in introspekcijo ter posledično tudi samokritiko, ki je v današnjem času skoraj popolnoma izpuhtela, se izgubila v potentnem stroju narcizma.”
Hudolin se zaveda, da na druge ljudi in njihove življenjske navade ne more vplivati, svoje drugačnosti se zave že ob pogovoru s sošolcem, ki mu je življenjski moto širitev apartmajev in finančna rast. Sam se ima za pripadnika vitalistične skupine, ki mu ustreza življenje táko kot je, v svoji banalni preprostosti, brez pretiranega hrepenenja po nedosegljivem: “V teku časa in introspekcije mi je prišlo na misel, koliko duševnih bolnikov prinaša sodobni svet; ljudje, ki so normalno delali in živeli neko zadovoljstvo, naenkrat počijo, ne glede na leta in izkustva; to me čudi, da racionalnost poka po šivih, vendar sem prepričan, da ne glede na dejanske psihične bolezni, kot sta bipolarna motnja ali shizofrenija, večina poka zaradi zazrtosti v nekaj, kar jim je nedosegljivo. Znorijo zaradi tega, kar si želijo in po čemer hrepenijo in niso bili uslišani, kar je na neki način znak slabiča. Taki ljudje so veliki egoisti in v svoji zaslepljenosti uživajo v trpljenju, kakor da ne bi vedeli, kakšno zlo je hrepenenje.” Potohodcu ne gre v račun, da ljudje zapravljajo svoj dragoceni čas za službe in opravke, ki jih ne marajo, in se v svoji dvoličnosti sklicujejo na krščanske vrednote – govorijo o dobroti in odpuščanju, sami pa so nasilni in neodgovorni do drugih, pri tem pa vpeti v rutino, za katero ne vedo, čemu služi: “V bistvu je po mojem vse precej preprosto, le zavedati se moraš, kaj imaš rad. Priti do tega ni težko, čeprav se zdi, da svet funkcionira po merilu, kaj in koga sovražiš in komu si zavisten.”
V drugi polovici knjige postane Hudolin pesniško navdahnjen in začne zapisovati pesmi, ki mu vznikajo kot spominski prebliski in občutja med hojo. Več tovrstnih pesmi lahko prebiramo v pred kratkim izdani pesniški zbirki Mediteranski vrt. Najlepše med njimi, ki so izšle v ciklu z naslovom Rdeča zemlja – ta je lani prejel nagrado Fanny Haussmann za najboljši pesniški cikel – so nastale prav na pohodu po Istri, ob pesnikovem nenehnem vračanju k svoji “prabiti”, vrtu čuječnosti, obilja in sožitja.
Hudolin v svojem pešibusu po Istri kombinira filozofske refleksije o dobrem življenju z opisom krajev in ljudi, ki jih srečuje, piko na i pa dodajo otroški spomini, pesniški vložki in opisi kulinarične ponudbe gostiln in trgovin, v katere zaide. Sicer je malo verjetno, da se bo kateri izmed bralcev ali bralk odločil za podoben pohodniški podvig, je pa možno, da bo kak radovednež zaradi pričujoče knjige hitreje zavil v manjše kraje ob poti in poiskal specifično lokacijo, ki se mu je vtisnila v spomin med branjem potopisa. Omeniti velja, da so priloženi tudi zemljevid poti in številne črno-bele fotografije krajev, ki jih je pisatelj posnel na poti. Težko bi našli bolj izviren način za praznovanje abrahama, kot je pohod po poteh otroških spominov in tovarištva, sploh če gre za manj znane kraje, ki se jim turisti, družine pa tudi ekscentrični popotniki še vedno uspešno izogibajo. Upamo, da se pesnik na podoben način odpravi v bitko še v kakšnem drugem letnem času in na neokroglo obletnico …
