Ta četrta epizoda druge sezone, v kateri se z Matejo Toplakovo o delu razgovorimo in babico Gabrijelo po modrosti njenih let povprašamo.

Je treba delat? Če hočeš kam priti, duha krepiti in življenje užiti, potem kakor se le da – vsaj če je verjeti Smolarjevemu ponarodelemu refrenu. Sto in ena različica te ljudske modrosti nas svari pred skušnjavami brezdelja in marljivost postavlja na piedestal najsvetejšega. A mnogi so v delo prisiljeni. Mnogi ga ne morejo najti. Nekateri se v njem utapljajo po lastni izbiri, spet drugi pred njegovim jarmom bežijo. Medtem ko so bratje benediktinci delali in molili, da ne bi grešili, nam krasni novi svet užitek ob delu in med delom tako rekoč zapoveduje.

Toda ko odstremo ničkaj plemenito prevaro kapitalističnega kulta dela, odkrijemo Sizifa, ki vali svojo skalo navkreber, ne da bi vedel, čemu, in brez Marxovega upanja, da bo dela in dnevov kdaj konec. Panj pridnih čebelic, ki ga čislajo gospodarji dežele Krajnske, se nemalokrat pokaže kot simbol nič manj zasužnjujočega totalitarizma od tistega, ki je naslovno geslo te epizode postavil pred vhod enega najbolj zloveščih spomenikov človeške sprevrženosti.

Je delati res treba? Čemu služi: preživetju, imetju – sreči? Ali še bolje: komu? Je vrednota sama po sebi ali sredstvo do cilja? Kakšno delo je vredno svobodnega človeka? Bi v njem morali uživati, ali pa ga zgolj trpeti? Zakaj se vanj zatekamo in zakaj pred njim bežimo? In nazadnje: Ali je delo tisto, ki osvobaja, ali tisto, ki bi se ga morali osvoboditi?

Na nedeljsko jutro tik pred prvomajskim praznikom je radoznanski tercet Primoža Vidoviča in Aljoša ter Mateje Toplak romal na Ptujsko Goro. V Okrepčevalnici babice Brede so se najprej naužili haloškega razgleda, potem pa so po nedeljskem kosilu pri babici Gabrijeli ugotovili, da je njena goveja župa njihove želodce nasitila bolj, kot je razgovor potešil njihova vprašanja – da pa si zato nič manj ne želijo repeteja ne enega ne drugega.