Naslov tega podkasta je Opazujoči jaz. Nevsakdanje izrazoslovlje, pa vendar takoj razberemo, da gre za opazovanje, da gre za jaz. V terapiji sprejemanja in predanosti je to drugi proces Usmerjene pozornosti. Opis vseh šestih procesov ACT lahko preberete v prvem prispevku na to temo. V drugem podkastu smo govorili o fuziji oz. o naših mislih, v tretjem o sprejemanju in v četrtem o navzočnosti v sedanjem trenutku.
Malo pred tem, ko sem zaključila pripravo tega podkasta, sem prebrala članek o prvem posnetku možganov z EEG v trenutku, ko nekdo umre. EEG je kratica za elektroencefalografijo, kar pomeni merjenje možganske električne aktivnosti z elektrodami na površini glave. Eden od vodilnih v tej raziskavi, dr. Zemmar je dejal, da čeprav so naši dragi že zadnjič zaprli oči, najverjetneje njihovi možgani predvajajo najlepše trenutke njihovega življenja. In če samo pomislimo kakšne zgodbe, kakšne podobe svojega življenja bomo gledali v trenutku smrti? Kako bomo videli sebe v teh zgodbah?
Kakšno zgodbo bi recimo napisali o sebi? Vse od spočetja do tega trenutka? Že kot otroci smo se opisovali, našli besede za to, kakšni smo. Npr. jezljiva, uporna, prikupna …Iz teh opisov nastane nekaj bolj celostnega, kar opisuje kdo smo. Npr. “Zmeraj sem bila malo zmedena!” ali “Vsi so me imeli za zelo odgovorno.” ali “Težko sem sklepala prijateljstva” ali “Bila sem zelo priljubljena med sovrstniki”. Na ta način naš JAZ postane neke vrste objekt, ki ga opisujemo in mu dajemo vrednost. V to zgodbo se ves čas vključujejo naši bližnji in sodelujejo pri tem opisovanju. Preko procesa fuzije, ki smo ga podrobneje spoznavali v podkastu št. 16, se s to zgodbo povsem zlijemo. Postane naša, ta zgodba smo mi. Problem nastane, kadar to zgodbo branimo in ne vidimo drugih možnosti. Npr. “Če imam slabo samopodobo, jo pač imam. Zaradi tega ne dobim službe, kot si jo želim”, ali: “Moj partner me ne more ljubiti, ker se nisem nikoli čutila ljubljeno ob svojih starših!”, ali “Moji ženi ni mar zame, vse drugo ji je bolj pomembno!”.
A ta konceptualizirani jaz si želimo spremeniti, kadar vidimo, da bi bilo dobro preoblikovati zgodbo o sebi. ACT želi oslabiti navezanost na konceptualizirani jaz ali preprosteje povedano na zgodbe, s katerimi smo kot eno, in okrepiti stik z opazujočim jazom. Kaj bi to bilo - opazujoči jaz? Iz tega dela sebe opazujemo. Opazujemo svoje misli, doživljanja …Z vsem tem se ne zlijemo, ampak se dogajanja v sebi zavedamo. Gre za naš presegajoči del, ki ni enak našim mislim, čustvom in telesnim občutjem. Nima omejitev in ni vezan na prostor. V primerjavi s konceptualiziranim jazom gre pri opazujočem jazu za razsežnost nas samih, ki presega konceptualizirani jaz. S tem že vstopamo v duhovni svet. S pomočjo opazujočega jaza lahko vstopimo v tisti del nas samih, ki je varen in se ne spreminja. Od tam opazujemo svoje izkušnje. To najprej doživimo kot otroci, kadar začnemo razlikovati med sabo in drugimi. Začnemo se zavedati, da mi nismo mama ali oče.
Zaradi odraslega opazovanja samega sebe so lahko tudi najtežje stvari, ki se nam dogajajo, lažje. Po tem, ko se počutimo varne, lahko gremo v smeri uresničevanja vrednot, ki so nam pomembne. Kadar nam je npr. vrednota povezanost v intimnih odnosih, bomo sposobni opazovati svoje vzorce, ki povezanost okrepijo, in vzorce, ki povezanost oslabijo. Več bo tudi želje prisluhniti bližnjim.
5:52 Odločanje, vrednote in opazujoči jaz
7:20 Opazujoči jaz in preteklost
8:22 Vaja
Viri:
Reclaim Your Life: Acceptance and Commitment Therapy in 7 Weeks
Terapija sprejemanja in predanosti: Čuječnost in psihološka fleksibilnost v psihoterapiji