Posvetili se bomo izvoru terapije sprejemanja in predanosti, ki jo bomo v nadaljevanju imenovali kar z angleškimi kraticami ACT (Acceptance and Commitment Therapy). V pozni osemdesetih letih prejšnjega stoletja jo je razvijalo in tudi razvilo kar nekaj avtorjev. Pojmujemo jo kot del tretjega vala kongitivne terapije. Namen kognitivno vedenjske terapije je bil pomagati ljudem prepoznati in se soočiti s svojimi nezdravimi miselnimi vzorci. Na ta način bi lahko potem spremenili svoja čustva in misli ter razvili bolj zdrave načine vedenja. Ideja je, da naše misli vplivajo na naše razpoloženje. Če npr. razmišljamo, da nam je dolgčas in nihče ne želi biti naš  prijatelj, se bomo najverjetneje počutili potrte in nam ne bo do tega da bi se družili. Posledica bo, da se bomo počutili še slabše. Kadar razmišljamo bolj realistično, da nas sicer najverjetneje ne bo imel vsak rad, in da to še ne pomeni, da smo dolgočasni, se bomo počutili bolje. A misli ni zmeraj kar tako enostavno spremeniti. Zgodi se nam lahko celo, da se počutimo zelo nemočne, kadar misli ne moremo spremeniti, ali smo prepričani, da je z nami kaj narobe. 

Sprejemanje je v takšnem primeru boljša pot. ACT se manj osredotoča na spreminjanje misli, osredotoči se na druge načine soočanja, in sicer na sprejemanje in čuječnost, da bi se povečala naša psihološka fleksibilnost. Psihološko fleksibilnost opredelimo kot zmožnost biti v sedanjem trenutku brez nepotrebnih obramb in hkrati vztrajati ali spremeniti vedenje v skladu z izbranimi vrednotami in trenutno situacijo. 

Iz okolja sprejemamo sporočila, kako se moramo znebiti neprijetnih čustev. Najbolj pomembno je, da smo srečni. A prav ta sporočila povzročajo še večje trpljenje. Zato je v terapiji ACT proces sprejemanja nasproten procesu izogibanja. Neprijetnih občutkov nam ni treba potlačiti ali se jim izogniti. Na naše misli in zgodbe, ki jih spletemo v mislih, lahko pogledamo kot zgolj na misli, in ne absolutno resnico. Ni treba, da nas te misli ovirajo pri življenju v skladu z našimi vrednotami. 

V pomoč pri razumevanju tega dogajanja nam je lahko metafora avtobusa. Ta nam pomaga razumeti povezanost misli, občutij in vedenja. Na avtobusu, ki ga vozimo, vstopajo različni potniki. Nekateri so prijetni, drugi manj ali sploh ne. Neprijetni so lahko npr.: sram, občutek manjvrednosti, prepričanje, da nismo dovolj dobri …Potnik Anksioznost nas lahko celo prepričuje, da nima ta naša vožnja nobenega smisla in da sploh ni varno. A potnike na avtobusu vozimo mi in ne potniki nas. Naučimo se lahko kako naj vozimo avtobus z različnimi potniki ali povedano drugače, kako naj se soočamo z mislimi, ki jih ne moremo spremeniti. 

Na svoje neprijetne občutke torej lahko pogledamo z radovednostjo in sočutjem, z odprtostjo in neobsojanjem. 

Še nekaj je pritegnilo mojo pozornost in sicer pogled na trpljenje. Ne moremo se mu izogniti, je del človeške izkušnje. Ampak hkrati lahko živimo življenje v polnosti. Ponovno je pomemben način soočenja.

Tokrat, v tem uvodnem podkastu serije o ACT jih bomo le preleteli.

Dva procesa odprtosti, ki omogočata sprejemanje in zavedanje izkušnje

Prvi je defuzija. To je sposobnost, da stopimo korak nazaj in opazujemo svoje razmišljanje bolj kot to, da se vanj zapletemo ...

Sprejemanje je v tem, da dovolimo svojim izkušnjam, da se zgodijo ...

Naslednja dva procesa sta procesa usmerjene pozornosti.

Sedanji trenutek je priložnost za to, da smo res navzoči v tem, kar se dogaja ...

Jaz kot kontekst ali opazujoči jaz. Sebe opazujemo in smo tako opazovalci svojih misli ...

Peti in šesti proces sta procesa udeleženosti. 

Vrednote so tisto, za kar nam je mar in nam je kot takšno pomembno ...

Šesti proces je predana aktivnost, kar pomeni, da gremo v smeri, kot nam jo narekujejo vrednote ne glede na neprijetnosti ali neudobje ...

Pripravila: mag. Polonca Majcenovič

Viri:

Reclaim Your Life: Acceptance and Commitment Therapy in 7 Weeks

Terapija sprejemanja in predanosti: Čuječnost in psihološka fleksibilnost v psihoterapiji