To je zadnja kolumna v drugi sezoni Jajc. Vprašanje po smislu njihovega pisanja se spričo stanja stvari zastavlja samo od sebe. Zakaj vztrajati, teden za tednom pisati, če pa od tega ni haska? In zakaj tudi sicer v družbi kljub zavesti, da ne štima, ni zaznati konkretnih sprememb, zakaj se zdi, da je otopela v lastnem pristajanju na najnižji skupni imenovalec, ki z vsakim realnim izkazom njene kondicije, kakršen so, denimo, volitve, drsi navzdol? Niti ne gre toliko za rezultate, ki so nam lahko všeč ali ne, bolj gre za 989.044 ljudi oziroma 58,5 odstotka volilnega telesa, ki, recimo, na nedavnih volitvah v evropski parlament ni želelo oddati glasu. Gre za množico, ki bi lahko konkretno, ključno spremenila stvari, a to a priori zavrača in noče biti del demokratičnega procesa.
Drug primer: set potopnih smetnjakov pred javno plastiko Poletno veselje v Mariboru vztraja. Že skoraj dve leti in pol je tam, Mestna občina Maribor (MOM) je premik že dvakrat vključila v svoj proračun ter s tem posredno priznala napako v umestitvi, a zgodi se nič. In če se kadarkoli bo, se bo izključno, ko in če bo MOM želela. Ne ljudje – MOM. Ne glede na eklatantno napako pri umeščanju je bil župan, ki je kante postavil pred umetnino, mirno ponovno izvoljen. In je kot eden od vabljenih govornikov odprl veliko razstavo Spekter v UGM, pred katero te dotične kante stojijo.
Takih primerov je ogromno, na ravni državne politike, na ravni mestne, v globalnem in v lokalnih okoljih. Včasih se zdi, da gre za naš temeljni družbeni modus operandi in da je povsem vseeno, ali o tem pišemo ali ne, ker to ne spremeni ničesar. Časi so tako naporni, da postaja neznosno težko verjeti celo v temeljno humanost, ki naj bi nas družila, ker smo ljudje. Iskanje dobrih novic v gomili slabih ne zadostuje več, drobna dobra dela v intimnem okolju se zdijo banalno slepilo in kilava tolažba, ki mine v hipu, ko se realizira. Kaj nam torej ostane?
Jasno, na tej točki bi bilo prikladno reči: umetnost, rešila nas bo umetnost. In gotovo je res. Očitno pa ni več dovolj, saj je svet s tečajev snet do mere, ko ga celo umetnost ne more več utiriti nazaj. Kaj torej? Odgovor zveni kar se da preprosto, celo banalno, njegova izvedba pa je v danih razmerah odvratno naporna: treba je vztrajati. Zlasti, ko se zdi to nemogoče in ko je za smisel tega početja težje in težje najti pokritje – nujno je. Oziroma, kot je to tako dobro povedal eden naših najboljših pesnikov: kjerkoli si, v karkoli so te vpeli, samo to veš, da moraš. Moraš.
Z željo, da bi ta "moraš" vzeli nase, se vam iskreno zahvaljujem za pozornost skozi celo drugo sezono Jajc ter vam želim mirno in ne prevroče poletje.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
To je zadnja kolumna v drugi sezoni Jajc. Vprašanje po smislu njihovega pisanja se spričo stanja stvari zastavlja samo od sebe. Zakaj vztrajati, teden za tednom pisati, če pa od tega ni haska? In zakaj tudi sicer v družbi kljub zavesti, da ne štima, ni zaznati konkretnih sprememb, zakaj se zdi, da je otopela v lastnem pristajanju na najnižji skupni imenovalec, ki z vsakim realnim izkazom njene kondicije, kakršen so, denimo, volitve, drsi navzdol? Niti ne gre toliko za rezultate, ki so nam lahko všeč ali ne, bolj gre za 989.044 ljudi oziroma 58,5 odstotka volilnega telesa, ki, recimo, na nedavnih volitvah v evropski parlament ni želelo oddati glasu. Gre za množico, ki bi lahko konkretno, ključno spremenila stvari, a to a priori zavrača in noče biti del demokratičnega procesa.
Drug primer: set potopnih smetnjakov pred javno plastiko Poletno veselje v Mariboru vztraja. Že skoraj dve leti in pol je tam, Mestna občina Maribor (MOM) je premik že dvakrat vključila v svoj proračun ter s tem posredno priznala napako v umestitvi, a zgodi se nič. In če se kadarkoli bo, se bo izključno, ko in če bo MOM želela. Ne ljudje – MOM. Ne glede na eklatantno napako pri umeščanju je bil župan, ki je kante postavil pred umetnino, mirno ponovno izvoljen. In je kot eden od vabljenih govornikov odprl veliko razstavo Spekter v UGM, pred katero te dotične kante stojijo.
Takih primerov je ogromno, na ravni državne politike, na ravni mestne, v globalnem in v lokalnih okoljih. Včasih se zdi, da gre za naš temeljni družbeni modus operandi in da je povsem vseeno, ali o tem pišemo ali ne, ker to ne spremeni ničesar. Časi so tako naporni, da postaja neznosno težko verjeti celo v temeljno humanost, ki naj bi nas družila, ker smo ljudje. Iskanje dobrih novic v gomili slabih ne zadostuje več, drobna dobra dela v intimnem okolju se zdijo banalno slepilo in kilava tolažba, ki mine v hipu, ko se realizira. Kaj nam torej ostane?
Jasno, na tej točki bi bilo prikladno reči: umetnost, rešila nas bo umetnost. In gotovo je res. Očitno pa ni več dovolj, saj je svet s tečajev snet do mere, ko ga celo umetnost ne more več utiriti nazaj. Kaj torej? Odgovor zveni kar se da preprosto, celo banalno, njegova izvedba pa je v danih razmerah odvratno naporna: treba je vztrajati. Zlasti, ko se zdi to nemogoče in ko je za smisel tega početja težje in težje najti pokritje – nujno je. Oziroma, kot je to tako dobro povedal eden naših najboljših pesnikov: kjerkoli si, v karkoli so te vpeli, samo to veš, da moraš. Moraš.
Z željo, da bi ta "moraš" vzeli nase, se vam iskreno zahvaljujem za pozornost skozi celo drugo sezono Jajc ter vam želim mirno in ne prevroče poletje.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Koncept oddaje je navdušujoč. Urška Henigman in Neža Prah Seničar se nista ustrašili mladih odraslih, ki jih baje nihče ne razume, nasprotno, stopili sta jim naproti, in sicer nepretenciozno, obenem pa skrajno spoštljivo in enakovredno. Od prvega akorda daje oddaja vedeti, da mlade ljudi jemlje resno. In tu je ta kleč, vredna omembe: naša družba jim na vse mogoče (in nemogoče) načine dopoveduje ravno nasprotno, da torej ne njih ne njihovih pogledov, problemov in uvidov ne jemlje resno – in jih niti ne namerava. Še več, jasno jim kaže, da zanje v njej ni prostora. In zato je oddaja Prvič kot oaza v puščavi. Da govorijo o spolnosti, zaljubljenostih, srcozlomih ter nasploh o s čustvi povezanih rečeh, je skrajno dobrodošlo, enako, kot je dobrodošlo, da o tem govorijo mladi ljudje različnih zanimanj, starosti in spolnih orientacij, ampak, a se mi zavedamo, kaj se dogaja? Dogaja se, pred našimi očmi, domala v neposrednem prenosu, ekplozija.
Ob četrtkih zvečer na 1. sporedu te televizije gledamo stari svet, poln mržnje, agresije, mačizma in mizoginije, bojse, vpete v podmizne dile in sistem moči za zgolj lastni preužitek, gledamo dretje, seganje v besedo, provokacije in nemalokrat mlatenje prazne slame.
V neki drobni, polurni oddaji na 2. sporedu nacionalne televizije ob ponedeljkih ob pol devetih zvečer pa zdaj lahko v praksi opazujemo, kaj vse je mogoče. Oddaja Prvič je dokaz, da se da na televiziji normalno pogovarjati, spoštljivo, civilizirano, dostojno, da je mogoče povedati svoje mnenje, a tudi poslušati (in slišati) druge – in se pri tem celo česa naučiti. Da je v naši družbi še mogoča strpnost, da kljub različnosti še zmoremo govoriti isti jezik. To je absolutno neprecenljivo, še zlasti zato, ker nas tega učijo mladi. Brez pametovanja, brez očitkov, ne, da bi sami sebe postavljali v vlogo žrtve: samo tam so in se pogovarjajo.
Diskrepanca bi bila težko bolj očitna. Seveda sta koncepta oddaj različna, seveda imata različne cilje, zoper gornjo tezo je mogoče najti nebroj argumentov, a dejstvo ostaja: stari svet se lomi vase. Obstaja alternativa, obstajajo mladi ljudje, ki jih (kljub očitnim naporom) nismo uspeli povsem zafurat in ki razmišljajo in čutijo, pa se tega slednjega ne bojijo kot hudič križa, ki nočejo bežati od sebe, da bi bilo to svetu starcev všeč, marveč brez opravičevanja stojijo za sabo in si integritete ne pustijo vzeti. In potem se je zgodil tisti moment. Oseba se je v pogovoru dotaknila druge osebe, da bi ponazorila poanto, ta pa je rekla, da ji to ni kul. In prva oseba se je v istem hipu, nagonsko, opravičila ter malo kasneje pristavila: "Dobro, da vem."
Tega, take geste, ni zmožen nihče od gostij in gostov v Tarči – in ravno ta nezmožnost je eden temeljnih razlogov, zakaj je naša družba tako kritično bolna; in to med zdravniško stavko.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.