To je zadnja kolumna v drugi sezoni Jajc. Vprašanje po smislu njihovega pisanja se spričo stanja stvari zastavlja samo od sebe. Zakaj vztrajati, teden za tednom pisati, če pa od tega ni haska? In zakaj tudi sicer v družbi kljub zavesti, da ne štima, ni zaznati konkretnih sprememb, zakaj se zdi, da je otopela v lastnem pristajanju na najnižji skupni imenovalec, ki z vsakim realnim izkazom njene kondicije, kakršen so, denimo, volitve, drsi navzdol? Niti ne gre toliko za rezultate, ki so nam lahko všeč ali ne, bolj gre za 989.044 ljudi oziroma 58,5 odstotka volilnega telesa, ki, recimo, na nedavnih volitvah v evropski parlament ni želelo oddati glasu. Gre za množico, ki bi lahko konkretno, ključno spremenila stvari, a to a priori zavrača in noče biti del demokratičnega procesa.
Drug primer: set potopnih smetnjakov pred javno plastiko Poletno veselje v Mariboru vztraja. Že skoraj dve leti in pol je tam, Mestna občina Maribor (MOM) je premik že dvakrat vključila v svoj proračun ter s tem posredno priznala napako v umestitvi, a zgodi se nič. In če se kadarkoli bo, se bo izključno, ko in če bo MOM želela. Ne ljudje – MOM. Ne glede na eklatantno napako pri umeščanju je bil župan, ki je kante postavil pred umetnino, mirno ponovno izvoljen. In je kot eden od vabljenih govornikov odprl veliko razstavo Spekter v UGM, pred katero te dotične kante stojijo.
Takih primerov je ogromno, na ravni državne politike, na ravni mestne, v globalnem in v lokalnih okoljih. Včasih se zdi, da gre za naš temeljni družbeni modus operandi in da je povsem vseeno, ali o tem pišemo ali ne, ker to ne spremeni ničesar. Časi so tako naporni, da postaja neznosno težko verjeti celo v temeljno humanost, ki naj bi nas družila, ker smo ljudje. Iskanje dobrih novic v gomili slabih ne zadostuje več, drobna dobra dela v intimnem okolju se zdijo banalno slepilo in kilava tolažba, ki mine v hipu, ko se realizira. Kaj nam torej ostane?
Jasno, na tej točki bi bilo prikladno reči: umetnost, rešila nas bo umetnost. In gotovo je res. Očitno pa ni več dovolj, saj je svet s tečajev snet do mere, ko ga celo umetnost ne more več utiriti nazaj. Kaj torej? Odgovor zveni kar se da preprosto, celo banalno, njegova izvedba pa je v danih razmerah odvratno naporna: treba je vztrajati. Zlasti, ko se zdi to nemogoče in ko je za smisel tega početja težje in težje najti pokritje – nujno je. Oziroma, kot je to tako dobro povedal eden naših najboljših pesnikov: kjerkoli si, v karkoli so te vpeli, samo to veš, da moraš. Moraš.
Z željo, da bi ta "moraš" vzeli nase, se vam iskreno zahvaljujem za pozornost skozi celo drugo sezono Jajc ter vam želim mirno in ne prevroče poletje.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
To je zadnja kolumna v drugi sezoni Jajc. Vprašanje po smislu njihovega pisanja se spričo stanja stvari zastavlja samo od sebe. Zakaj vztrajati, teden za tednom pisati, če pa od tega ni haska? In zakaj tudi sicer v družbi kljub zavesti, da ne štima, ni zaznati konkretnih sprememb, zakaj se zdi, da je otopela v lastnem pristajanju na najnižji skupni imenovalec, ki z vsakim realnim izkazom njene kondicije, kakršen so, denimo, volitve, drsi navzdol? Niti ne gre toliko za rezultate, ki so nam lahko všeč ali ne, bolj gre za 989.044 ljudi oziroma 58,5 odstotka volilnega telesa, ki, recimo, na nedavnih volitvah v evropski parlament ni želelo oddati glasu. Gre za množico, ki bi lahko konkretno, ključno spremenila stvari, a to a priori zavrača in noče biti del demokratičnega procesa.
Drug primer: set potopnih smetnjakov pred javno plastiko Poletno veselje v Mariboru vztraja. Že skoraj dve leti in pol je tam, Mestna občina Maribor (MOM) je premik že dvakrat vključila v svoj proračun ter s tem posredno priznala napako v umestitvi, a zgodi se nič. In če se kadarkoli bo, se bo izključno, ko in če bo MOM želela. Ne ljudje – MOM. Ne glede na eklatantno napako pri umeščanju je bil župan, ki je kante postavil pred umetnino, mirno ponovno izvoljen. In je kot eden od vabljenih govornikov odprl veliko razstavo Spekter v UGM, pred katero te dotične kante stojijo.
Takih primerov je ogromno, na ravni državne politike, na ravni mestne, v globalnem in v lokalnih okoljih. Včasih se zdi, da gre za naš temeljni družbeni modus operandi in da je povsem vseeno, ali o tem pišemo ali ne, ker to ne spremeni ničesar. Časi so tako naporni, da postaja neznosno težko verjeti celo v temeljno humanost, ki naj bi nas družila, ker smo ljudje. Iskanje dobrih novic v gomili slabih ne zadostuje več, drobna dobra dela v intimnem okolju se zdijo banalno slepilo in kilava tolažba, ki mine v hipu, ko se realizira. Kaj nam torej ostane?
Jasno, na tej točki bi bilo prikladno reči: umetnost, rešila nas bo umetnost. In gotovo je res. Očitno pa ni več dovolj, saj je svet s tečajev snet do mere, ko ga celo umetnost ne more več utiriti nazaj. Kaj torej? Odgovor zveni kar se da preprosto, celo banalno, njegova izvedba pa je v danih razmerah odvratno naporna: treba je vztrajati. Zlasti, ko se zdi to nemogoče in ko je za smisel tega početja težje in težje najti pokritje – nujno je. Oziroma, kot je to tako dobro povedal eden naših najboljših pesnikov: kjerkoli si, v karkoli so te vpeli, samo to veš, da moraš. Moraš.
Z željo, da bi ta "moraš" vzeli nase, se vam iskreno zahvaljujem za pozornost skozi celo drugo sezono Jajc ter vam želim mirno in ne prevroče poletje.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Premier mora nujno začeti prebirati poezijo, ker pošilja s tovrstnim nerazumevanjem osnovnošolskih metafor družbi kot celoti zaskrbljujoče znake, a enako zaskrbljujoče je, da je, sodeč po flancah, očitno v pomladni vnemi zamenjal časopis za njivo. Nedvomno namreč ve, da farmacevtski gigant pri nas postavlja fabrike iz povsem pragmatičnih, nikakor benevolentnih razlogov. Čemu se je torej odločil, da bo namesto resnih, vsaj korektnih odgovorov na vprašanja novinarjev sadil rožice in prodajal bučke?
Najbrž iz istih razlogov, kot je pristal na infantilno reklamiranje svojega lika in dela na družabnih omrežjih, kot še vedno prepričano govori o dveh mandatih, kot stranka, ki jo vodi, zdaj, ko je končno vendarle uspela sestaviti listo za evropske volitve, volilno telo prepričuje, da razume njihovo pomembnost in da ji je zanje iskreno mar.
Na Instagramu se zdi Golob kot slon v trgovini s porcelanom, dva mandata si stranka po doslej videnem najbrž lahko le nariše, amaterska šarada, ki si jo je privoščila v obdobju priprav na evropske volitve, pa ji je zapravila vso morebiti še preostalo kredibilnost in je primer absolutnega nerazumevanja tako lastne politične odgovornosti kot prelomnosti širšega zgodovinskega trenutka, v katerem živimo. Kaže, da premier pospešeno postaja romantični junak, tragično razpet med idealom in resničnostjo. Precej novinarskih peres se sicer trudi z rehabilitacijo tako njega kot stranke, z reinterpretacijo njunih besed in dejanj, a ob njuni tako izrazito ponesrečeni komunikaciji z javnostjo se zdi to domala nemogoča naloga.
Zdi se, da živi nacija pod aktualno vlado v nekakšnem raztegnjenem momentu zadnje napetosti. To je v dramski teoriji trenutek, ko se zdi, da bo še vse v redu, preden vsa stvar nepovratno zgrmi v tragedijo. In točno to se nam obeta. Ponovitev mandata prejšnje vlade ne pride v poštev, saj bi pomenila absolutno regresijo in dokončni razpad sistema, česar se večina očitno zaveda, zato je razočaranje nad aktualno še toliko večje. A če želimo na tej točki preseči klasično (klavrno) delitev na ali-ali, ki družbo ugonablja, je skrajni čas, da spremenimo optiko. Se je, denimo, civilna družba pripravljena pogledati v ogledalo? Kaj bo tam našla?
Znani kolumnist je pred leti duhovito pripomnil, da vsaka nacija pač ni dovolj talentirana za to, da bi imela državo – če nameravamo še dolgo pristajati na logiko »če ne bo ta, bo oni«, je govoril o nas. Rešitev evidentno nista niti obe alternativi, ki se rišeta na obzorju (Logar, sprega SD-SDS), in sta še slabši od tega, kar imamo. Kaj nam torej ostane? Čas je, da kot nacija končno odrastemo.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.