To je zadnja kolumna v drugi sezoni Jajc. Vprašanje po smislu njihovega pisanja se spričo stanja stvari zastavlja samo od sebe. Zakaj vztrajati, teden za tednom pisati, če pa od tega ni haska? In zakaj tudi sicer v družbi kljub zavesti, da ne štima, ni zaznati konkretnih sprememb, zakaj se zdi, da je otopela v lastnem pristajanju na najnižji skupni imenovalec, ki z vsakim realnim izkazom njene kondicije, kakršen so, denimo, volitve, drsi navzdol? Niti ne gre toliko za rezultate, ki so nam lahko všeč ali ne, bolj gre za 989.044 ljudi oziroma 58,5 odstotka volilnega telesa, ki, recimo, na nedavnih volitvah v evropski parlament ni želelo oddati glasu. Gre za množico, ki bi lahko konkretno, ključno spremenila stvari, a to a priori zavrača in noče biti del demokratičnega procesa.
Drug primer: set potopnih smetnjakov pred javno plastiko Poletno veselje v Mariboru vztraja. Že skoraj dve leti in pol je tam, Mestna občina Maribor (MOM) je premik že dvakrat vključila v svoj proračun ter s tem posredno priznala napako v umestitvi, a zgodi se nič. In če se kadarkoli bo, se bo izključno, ko in če bo MOM želela. Ne ljudje – MOM. Ne glede na eklatantno napako pri umeščanju je bil župan, ki je kante postavil pred umetnino, mirno ponovno izvoljen. In je kot eden od vabljenih govornikov odprl veliko razstavo Spekter v UGM, pred katero te dotične kante stojijo.
Takih primerov je ogromno, na ravni državne politike, na ravni mestne, v globalnem in v lokalnih okoljih. Včasih se zdi, da gre za naš temeljni družbeni modus operandi in da je povsem vseeno, ali o tem pišemo ali ne, ker to ne spremeni ničesar. Časi so tako naporni, da postaja neznosno težko verjeti celo v temeljno humanost, ki naj bi nas družila, ker smo ljudje. Iskanje dobrih novic v gomili slabih ne zadostuje več, drobna dobra dela v intimnem okolju se zdijo banalno slepilo in kilava tolažba, ki mine v hipu, ko se realizira. Kaj nam torej ostane?
Jasno, na tej točki bi bilo prikladno reči: umetnost, rešila nas bo umetnost. In gotovo je res. Očitno pa ni več dovolj, saj je svet s tečajev snet do mere, ko ga celo umetnost ne more več utiriti nazaj. Kaj torej? Odgovor zveni kar se da preprosto, celo banalno, njegova izvedba pa je v danih razmerah odvratno naporna: treba je vztrajati. Zlasti, ko se zdi to nemogoče in ko je za smisel tega početja težje in težje najti pokritje – nujno je. Oziroma, kot je to tako dobro povedal eden naših najboljših pesnikov: kjerkoli si, v karkoli so te vpeli, samo to veš, da moraš. Moraš.
Z željo, da bi ta "moraš" vzeli nase, se vam iskreno zahvaljujem za pozornost skozi celo drugo sezono Jajc ter vam želim mirno in ne prevroče poletje.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
To je zadnja kolumna v drugi sezoni Jajc. Vprašanje po smislu njihovega pisanja se spričo stanja stvari zastavlja samo od sebe. Zakaj vztrajati, teden za tednom pisati, če pa od tega ni haska? In zakaj tudi sicer v družbi kljub zavesti, da ne štima, ni zaznati konkretnih sprememb, zakaj se zdi, da je otopela v lastnem pristajanju na najnižji skupni imenovalec, ki z vsakim realnim izkazom njene kondicije, kakršen so, denimo, volitve, drsi navzdol? Niti ne gre toliko za rezultate, ki so nam lahko všeč ali ne, bolj gre za 989.044 ljudi oziroma 58,5 odstotka volilnega telesa, ki, recimo, na nedavnih volitvah v evropski parlament ni želelo oddati glasu. Gre za množico, ki bi lahko konkretno, ključno spremenila stvari, a to a priori zavrača in noče biti del demokratičnega procesa.
Drug primer: set potopnih smetnjakov pred javno plastiko Poletno veselje v Mariboru vztraja. Že skoraj dve leti in pol je tam, Mestna občina Maribor (MOM) je premik že dvakrat vključila v svoj proračun ter s tem posredno priznala napako v umestitvi, a zgodi se nič. In če se kadarkoli bo, se bo izključno, ko in če bo MOM želela. Ne ljudje – MOM. Ne glede na eklatantno napako pri umeščanju je bil župan, ki je kante postavil pred umetnino, mirno ponovno izvoljen. In je kot eden od vabljenih govornikov odprl veliko razstavo Spekter v UGM, pred katero te dotične kante stojijo.
Takih primerov je ogromno, na ravni državne politike, na ravni mestne, v globalnem in v lokalnih okoljih. Včasih se zdi, da gre za naš temeljni družbeni modus operandi in da je povsem vseeno, ali o tem pišemo ali ne, ker to ne spremeni ničesar. Časi so tako naporni, da postaja neznosno težko verjeti celo v temeljno humanost, ki naj bi nas družila, ker smo ljudje. Iskanje dobrih novic v gomili slabih ne zadostuje več, drobna dobra dela v intimnem okolju se zdijo banalno slepilo in kilava tolažba, ki mine v hipu, ko se realizira. Kaj nam torej ostane?
Jasno, na tej točki bi bilo prikladno reči: umetnost, rešila nas bo umetnost. In gotovo je res. Očitno pa ni več dovolj, saj je svet s tečajev snet do mere, ko ga celo umetnost ne more več utiriti nazaj. Kaj torej? Odgovor zveni kar se da preprosto, celo banalno, njegova izvedba pa je v danih razmerah odvratno naporna: treba je vztrajati. Zlasti, ko se zdi to nemogoče in ko je za smisel tega početja težje in težje najti pokritje – nujno je. Oziroma, kot je to tako dobro povedal eden naših najboljših pesnikov: kjerkoli si, v karkoli so te vpeli, samo to veš, da moraš. Moraš.
Z željo, da bi ta "moraš" vzeli nase, se vam iskreno zahvaljujem za pozornost skozi celo drugo sezono Jajc ter vam želim mirno in ne prevroče poletje.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
V nedavnem intervjuju za Sobotno prilogo Dela je premier na nekem mestu uporabil besedo poezija. Nismo verjeli, da besedo pozna, poezija namreč spada med literarne zvrsti, ki jih slovenske založbe sicer (še) izdajajo, a v tako drobnem obsegu, da postaja zanemarljiv. Je pa to hkrati področje, na katerem je direktor frankfurtskega knjižnega sejma želel graditi zgodbo slovenskega gostovanja. V njegovih očeh smo bili narod pesnikov. V očeh glavnega kuratorja, preden je to postal, bi bilo sicer poezije tam treba za mikroskopski vzorec, končali smo pa pri narodu, ki si je sodbo spisal sam, torej pri ne tič ne miš.
Glede na nedavne rezultate programskega razpisa Javne agencije za knjigo (JAK) bi bilo očitno bolje, ko v Frankfurtu in Bologni ne bi nikoli gostovali, saj je baje ravno to razlog za akutno znižanje razpisnih sredstev. Poezije, ki jo omenja premier v intervjuju, bo tako v prihodnjih letih v slovenskem jeziku izšlo še drastično manj, Kovačeve preroške besede pa bodo, kaže, obveljale tudi doma. Kjer je kobila že težko bolj bosa.
Premieru, ki tjavdan opleta s tujkami (sic!), se verjetno ne sanja, kaj se je na omenjenem razpisu pripetilo. Decembra lani ni očitno nihče ne z Ministrstva za kulturo ne z JAK-a zahteval sestanka z njim ter na podlagi gostovanj na dveh najpomembnejših knjižnih sejmih v tem delu svetu zahteval drastičnega dviga sredstev, kar bi omogočilo dejansko vknjižbo pozitivnih posledic gostovanj ter končno tudi razvoj slovenskega shiranega in podplačanega založništva in knjigotrštva. Posledično je denarja manj, premier pa, kot več in več prebivalstva te države, s pojmom poezija opleta izključno le še – metaforično.
V omenjenem intervjuju je, odgovarjajoč na vprašanje o medijski zakonodaji, ki jo čakamo kot puščava vode, dejal: "Ko odprem papirnati časopis, je to ... poezija." To infantilno navdušenje, ta zanos, ta vzhičena teatraličnost! Človeku kane kaplja v pir od ganotja. Pa mal' umre. Medtem namreč, ko v Sloveniji medijske krajine domala nimamo več, ker je do konca uničena, razsuta na prafaktorje in do nerazpoznavnosti pokapitalizirana, ko predstavlja samo še poligon za dobičke peščice lastnikov in ko dela večina medijev izključno za klike, kritične analize dogodkov, debate in soočenja, kritike umetnosti ali poglobljena besedila o dogajanju doma in v svetu, iz katerega že leta izveste točno tisti mikroskopski vzorec informacij, pa si lahko narišete, opleta premier s pojmi, o katerih očitno nima pojma. On odpre papirnati časopis in to je baje poezija.
Ki v njegovih preračunljivo naivnih očeh ni literarna zvrst, ki zaradi izrazitega zanemarjanja v slovenščini pospešeno izginja in za katero se v srednješolskem izobraževanju izgubi domala vsaka sled, saj je tam učni načrt, kar se poezije tiče, povsem zgrešen, to ga ne zanima. On besedo uporabi tako, mimogrede. Slučajno. Pač nekaj govori, da govori. Kot baje "iskreno verjame", kako je "ključnim medijem, da bi lahko opravljali svoje poslanstvo, treba pomagati". In verjame tudi v "pomembnost medijev, natisnjenih na papirju". Verjame. Namesto konkretnih odgovorov, strategij, uvidov nekoga, ki vodi to državo, imamo ... vero. Premier verjame. Verjemite še vi. Drugega vam ne ostane.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.