To je zadnja kolumna v drugi sezoni Jajc. Vprašanje po smislu njihovega pisanja se spričo stanja stvari zastavlja samo od sebe. Zakaj vztrajati, teden za tednom pisati, če pa od tega ni haska? In zakaj tudi sicer v družbi kljub zavesti, da ne štima, ni zaznati konkretnih sprememb, zakaj se zdi, da je otopela v lastnem pristajanju na najnižji skupni imenovalec, ki z vsakim realnim izkazom njene kondicije, kakršen so, denimo, volitve, drsi navzdol? Niti ne gre toliko za rezultate, ki so nam lahko všeč ali ne, bolj gre za 989.044 ljudi oziroma 58,5 odstotka volilnega telesa, ki, recimo, na nedavnih volitvah v evropski parlament ni želelo oddati glasu. Gre za množico, ki bi lahko konkretno, ključno spremenila stvari, a to a priori zavrača in noče biti del demokratičnega procesa.
Drug primer: set potopnih smetnjakov pred javno plastiko Poletno veselje v Mariboru vztraja. Že skoraj dve leti in pol je tam, Mestna občina Maribor (MOM) je premik že dvakrat vključila v svoj proračun ter s tem posredno priznala napako v umestitvi, a zgodi se nič. In če se kadarkoli bo, se bo izključno, ko in če bo MOM želela. Ne ljudje – MOM. Ne glede na eklatantno napako pri umeščanju je bil župan, ki je kante postavil pred umetnino, mirno ponovno izvoljen. In je kot eden od vabljenih govornikov odprl veliko razstavo Spekter v UGM, pred katero te dotične kante stojijo.
Takih primerov je ogromno, na ravni državne politike, na ravni mestne, v globalnem in v lokalnih okoljih. Včasih se zdi, da gre za naš temeljni družbeni modus operandi in da je povsem vseeno, ali o tem pišemo ali ne, ker to ne spremeni ničesar. Časi so tako naporni, da postaja neznosno težko verjeti celo v temeljno humanost, ki naj bi nas družila, ker smo ljudje. Iskanje dobrih novic v gomili slabih ne zadostuje več, drobna dobra dela v intimnem okolju se zdijo banalno slepilo in kilava tolažba, ki mine v hipu, ko se realizira. Kaj nam torej ostane?
Jasno, na tej točki bi bilo prikladno reči: umetnost, rešila nas bo umetnost. In gotovo je res. Očitno pa ni več dovolj, saj je svet s tečajev snet do mere, ko ga celo umetnost ne more več utiriti nazaj. Kaj torej? Odgovor zveni kar se da preprosto, celo banalno, njegova izvedba pa je v danih razmerah odvratno naporna: treba je vztrajati. Zlasti, ko se zdi to nemogoče in ko je za smisel tega početja težje in težje najti pokritje – nujno je. Oziroma, kot je to tako dobro povedal eden naših najboljših pesnikov: kjerkoli si, v karkoli so te vpeli, samo to veš, da moraš. Moraš.
Z željo, da bi ta "moraš" vzeli nase, se vam iskreno zahvaljujem za pozornost skozi celo drugo sezono Jajc ter vam želim mirno in ne prevroče poletje.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
To je zadnja kolumna v drugi sezoni Jajc. Vprašanje po smislu njihovega pisanja se spričo stanja stvari zastavlja samo od sebe. Zakaj vztrajati, teden za tednom pisati, če pa od tega ni haska? In zakaj tudi sicer v družbi kljub zavesti, da ne štima, ni zaznati konkretnih sprememb, zakaj se zdi, da je otopela v lastnem pristajanju na najnižji skupni imenovalec, ki z vsakim realnim izkazom njene kondicije, kakršen so, denimo, volitve, drsi navzdol? Niti ne gre toliko za rezultate, ki so nam lahko všeč ali ne, bolj gre za 989.044 ljudi oziroma 58,5 odstotka volilnega telesa, ki, recimo, na nedavnih volitvah v evropski parlament ni želelo oddati glasu. Gre za množico, ki bi lahko konkretno, ključno spremenila stvari, a to a priori zavrača in noče biti del demokratičnega procesa.
Drug primer: set potopnih smetnjakov pred javno plastiko Poletno veselje v Mariboru vztraja. Že skoraj dve leti in pol je tam, Mestna občina Maribor (MOM) je premik že dvakrat vključila v svoj proračun ter s tem posredno priznala napako v umestitvi, a zgodi se nič. In če se kadarkoli bo, se bo izključno, ko in če bo MOM želela. Ne ljudje – MOM. Ne glede na eklatantno napako pri umeščanju je bil župan, ki je kante postavil pred umetnino, mirno ponovno izvoljen. In je kot eden od vabljenih govornikov odprl veliko razstavo Spekter v UGM, pred katero te dotične kante stojijo.
Takih primerov je ogromno, na ravni državne politike, na ravni mestne, v globalnem in v lokalnih okoljih. Včasih se zdi, da gre za naš temeljni družbeni modus operandi in da je povsem vseeno, ali o tem pišemo ali ne, ker to ne spremeni ničesar. Časi so tako naporni, da postaja neznosno težko verjeti celo v temeljno humanost, ki naj bi nas družila, ker smo ljudje. Iskanje dobrih novic v gomili slabih ne zadostuje več, drobna dobra dela v intimnem okolju se zdijo banalno slepilo in kilava tolažba, ki mine v hipu, ko se realizira. Kaj nam torej ostane?
Jasno, na tej točki bi bilo prikladno reči: umetnost, rešila nas bo umetnost. In gotovo je res. Očitno pa ni več dovolj, saj je svet s tečajev snet do mere, ko ga celo umetnost ne more več utiriti nazaj. Kaj torej? Odgovor zveni kar se da preprosto, celo banalno, njegova izvedba pa je v danih razmerah odvratno naporna: treba je vztrajati. Zlasti, ko se zdi to nemogoče in ko je za smisel tega početja težje in težje najti pokritje – nujno je. Oziroma, kot je to tako dobro povedal eden naših najboljših pesnikov: kjerkoli si, v karkoli so te vpeli, samo to veš, da moraš. Moraš.
Z željo, da bi ta "moraš" vzeli nase, se vam iskreno zahvaljujem za pozornost skozi celo drugo sezono Jajc ter vam želim mirno in ne prevroče poletje.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Ministrici za kulturo Asti Vrečko ogled posnetka nadvse toplo priporočam, predvajala ga je nacionalka, ki z njim izpolnjuje svoje poslanstvo: posnetek je kar najbolj v javnem interesu. Izkazuje realno stanje naše do fundamenta zjebane družbe.
Dan pred praznikom je omenjena ministrica na Valu 202 nastopila v oddaji Vroči mikrofon. Kolega Hvalc jo je med drugim vprašal, kaj bo ministrstvo storilo, da bi predvsem mlade znova navdušilo za branje poezije. Ministrica ni odgovorila nič. Torej: nič konkretnega. Par neobveznih floskul o tem, kako se problema zavedajo, da problem res obstaja, in da bodo delali na tem, da se bralna pismenost v Sloveniji poveča. Jajca, skratka.
Nedavno sem v okviru nekega projekta obiskala sedem razredov slovenskih srednjih šol. V vsakem sem postavila isto vprašanje: "Koliko vas bere poezijo?" Od okoli 170 dijakinj in dijakov sta roki dvignila dva. Poezija evidentno ni več del naše družbe. Ob tem spoznanje bi morali na Ministrstvu za kulturo zvoniti vsi alarmi, a namesto tega se, skupaj z Javno agencijo za knjigo, očitno prostodušno strinja z večinsko populacijo, da je za poezijo povsem dovolj, da je taka obrobna, nišna zadeva. Če sploh kaj.
Poezija, kraljestvo metafor, ontologija jezika in vsega, kar dela ljudi za ljudi, to najvišje, kar je človeški um zmožen ustvariti s pretanjenim sobivanjem zvéna in pomena, veličastje, ki definira skrajne meje naših čustvovanj ... to naj zdaj postane nekaj fakultativnega? Kako je mogoče, da vsaj ministrica iz stranke, katere credo izvira iz solidarnosti, boja za skupno dobro, za "človeka pred kapitalom", ni sposobna uvideti zastrašujoče globine brezna, v katerega se ta družba s takim odnosom specifično do poezije pogreza, in ukrepati takoj?
Kako lahko namesto tega enostavno opleta s floskulami, s katerimi da jasno vedeti, da ima vendar pametnejše delo? Kak manifest globokega branja, lepo te prosim? Kvečjemu globokega spanja. In niti epskega prepada med snovalci tega umotvora in ónimi, ki naj bi jim bil slednji namenjen, očitno ne zazna. O čem ti govoriš, so govorili pogledi dijakov, ko sem spraševala o branju poezije. Kaj tebi ni jasno?
Ena večjih klofut, ki sem jih ob omenjenih obiskih šol doživela, je bil komentar, naj grem raje kaj delat. Krasen dokaz dokončne in absolutne družbene podreditvi zahtevi, povzeti v Prešernovem verzu Krajnc, ti le dobička išeš. Redukcija na želodce je uspela. Mladi hočejo izključno denar, saj kot dobri opazovalci vidijo, kaj v tej družbi edino pali. In ker poezija pač po svoji definiciji ni nekaj, kar bo dalo gótov d’nar, že v izhodišču odpade kot knof od gat. Ko jebe metaforo; to ni konvertibilna valuta. In potem Levico skrbi porast ultra desničarskih gibanj; res neverjetno, kakó strašnà slepota je človeka. Ministrica pa odgovarja v floskulah.
In? Ja, nič, ne. Ministrstvo za kulturo se bo tega lotilo. No, nečesa. Lotilo se bo nečesa. V zvezi z branjem. Med ljudmi. Ki ne berejo. In to je problem, a veste. Da bojo. Brali. Da bojo brali. Pač nekaj.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.