To je zadnja kolumna v drugi sezoni Jajc. Vprašanje po smislu njihovega pisanja se spričo stanja stvari zastavlja samo od sebe. Zakaj vztrajati, teden za tednom pisati, če pa od tega ni haska? In zakaj tudi sicer v družbi kljub zavesti, da ne štima, ni zaznati konkretnih sprememb, zakaj se zdi, da je otopela v lastnem pristajanju na najnižji skupni imenovalec, ki z vsakim realnim izkazom njene kondicije, kakršen so, denimo, volitve, drsi navzdol? Niti ne gre toliko za rezultate, ki so nam lahko všeč ali ne, bolj gre za 989.044 ljudi oziroma 58,5 odstotka volilnega telesa, ki, recimo, na nedavnih volitvah v evropski parlament ni želelo oddati glasu. Gre za množico, ki bi lahko konkretno, ključno spremenila stvari, a to a priori zavrača in noče biti del demokratičnega procesa.
Drug primer: set potopnih smetnjakov pred javno plastiko Poletno veselje v Mariboru vztraja. Že skoraj dve leti in pol je tam, Mestna občina Maribor (MOM) je premik že dvakrat vključila v svoj proračun ter s tem posredno priznala napako v umestitvi, a zgodi se nič. In če se kadarkoli bo, se bo izključno, ko in če bo MOM želela. Ne ljudje – MOM. Ne glede na eklatantno napako pri umeščanju je bil župan, ki je kante postavil pred umetnino, mirno ponovno izvoljen. In je kot eden od vabljenih govornikov odprl veliko razstavo Spekter v UGM, pred katero te dotične kante stojijo.
Takih primerov je ogromno, na ravni državne politike, na ravni mestne, v globalnem in v lokalnih okoljih. Včasih se zdi, da gre za naš temeljni družbeni modus operandi in da je povsem vseeno, ali o tem pišemo ali ne, ker to ne spremeni ničesar. Časi so tako naporni, da postaja neznosno težko verjeti celo v temeljno humanost, ki naj bi nas družila, ker smo ljudje. Iskanje dobrih novic v gomili slabih ne zadostuje več, drobna dobra dela v intimnem okolju se zdijo banalno slepilo in kilava tolažba, ki mine v hipu, ko se realizira. Kaj nam torej ostane?
Jasno, na tej točki bi bilo prikladno reči: umetnost, rešila nas bo umetnost. In gotovo je res. Očitno pa ni več dovolj, saj je svet s tečajev snet do mere, ko ga celo umetnost ne more več utiriti nazaj. Kaj torej? Odgovor zveni kar se da preprosto, celo banalno, njegova izvedba pa je v danih razmerah odvratno naporna: treba je vztrajati. Zlasti, ko se zdi to nemogoče in ko je za smisel tega početja težje in težje najti pokritje – nujno je. Oziroma, kot je to tako dobro povedal eden naših najboljših pesnikov: kjerkoli si, v karkoli so te vpeli, samo to veš, da moraš. Moraš.
Z željo, da bi ta "moraš" vzeli nase, se vam iskreno zahvaljujem za pozornost skozi celo drugo sezono Jajc ter vam želim mirno in ne prevroče poletje.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
To je zadnja kolumna v drugi sezoni Jajc. Vprašanje po smislu njihovega pisanja se spričo stanja stvari zastavlja samo od sebe. Zakaj vztrajati, teden za tednom pisati, če pa od tega ni haska? In zakaj tudi sicer v družbi kljub zavesti, da ne štima, ni zaznati konkretnih sprememb, zakaj se zdi, da je otopela v lastnem pristajanju na najnižji skupni imenovalec, ki z vsakim realnim izkazom njene kondicije, kakršen so, denimo, volitve, drsi navzdol? Niti ne gre toliko za rezultate, ki so nam lahko všeč ali ne, bolj gre za 989.044 ljudi oziroma 58,5 odstotka volilnega telesa, ki, recimo, na nedavnih volitvah v evropski parlament ni želelo oddati glasu. Gre za množico, ki bi lahko konkretno, ključno spremenila stvari, a to a priori zavrača in noče biti del demokratičnega procesa.
Drug primer: set potopnih smetnjakov pred javno plastiko Poletno veselje v Mariboru vztraja. Že skoraj dve leti in pol je tam, Mestna občina Maribor (MOM) je premik že dvakrat vključila v svoj proračun ter s tem posredno priznala napako v umestitvi, a zgodi se nič. In če se kadarkoli bo, se bo izključno, ko in če bo MOM želela. Ne ljudje – MOM. Ne glede na eklatantno napako pri umeščanju je bil župan, ki je kante postavil pred umetnino, mirno ponovno izvoljen. In je kot eden od vabljenih govornikov odprl veliko razstavo Spekter v UGM, pred katero te dotične kante stojijo.
Takih primerov je ogromno, na ravni državne politike, na ravni mestne, v globalnem in v lokalnih okoljih. Včasih se zdi, da gre za naš temeljni družbeni modus operandi in da je povsem vseeno, ali o tem pišemo ali ne, ker to ne spremeni ničesar. Časi so tako naporni, da postaja neznosno težko verjeti celo v temeljno humanost, ki naj bi nas družila, ker smo ljudje. Iskanje dobrih novic v gomili slabih ne zadostuje več, drobna dobra dela v intimnem okolju se zdijo banalno slepilo in kilava tolažba, ki mine v hipu, ko se realizira. Kaj nam torej ostane?
Jasno, na tej točki bi bilo prikladno reči: umetnost, rešila nas bo umetnost. In gotovo je res. Očitno pa ni več dovolj, saj je svet s tečajev snet do mere, ko ga celo umetnost ne more več utiriti nazaj. Kaj torej? Odgovor zveni kar se da preprosto, celo banalno, njegova izvedba pa je v danih razmerah odvratno naporna: treba je vztrajati. Zlasti, ko se zdi to nemogoče in ko je za smisel tega početja težje in težje najti pokritje – nujno je. Oziroma, kot je to tako dobro povedal eden naših najboljših pesnikov: kjerkoli si, v karkoli so te vpeli, samo to veš, da moraš. Moraš.
Z željo, da bi ta "moraš" vzeli nase, se vam iskreno zahvaljujem za pozornost skozi celo drugo sezono Jajc ter vam želim mirno in ne prevroče poletje.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
To je populacija, ki je, do temena potopljena v aferice lastnega peskovnika, za politiko naravnost nespodobno nesposobna, ki ne zna porihtat niti svojih najbolj osnovnih potreb, kakršna je, denimo, delujoče javno zdravstvo, in prostodušno dovoljuje, da slednjega že od osamosvojitve vse preočitno obvladuje peščica bojsov v ozadju. Taki družbi, jasno, kultura absolutno ne more biti drugega kot zadnja luknja na piščalki; lopatanje denarja skozi okno, neko preseravanje, ki ga nihče ne razume, dojenje psov – to je večini v Sloveniji kultura. Večini, ki ob verzu "Narveč sveta otrokam sliši Slave" vpraša, kateri bend je to, Slave, da ga posluša toliko otrok po svetu. En prost dan za šoping ali smučanje + apres ski je, mar ne, pa res še najmanj, kar si v zameno, da to prenaša, ta populacija zasluži.
Jasno, jasno. Ta dežela je taka dežela, kjer so neki odvisnih stavkov nesposobni podjetniki vabljeni na televizije, da komentirajo rezultate volitev. Kjer se o tem, kako naj živimo, namesto Filozofske fakultete sprašuje Gospodarsko zbornico. Kjer za višek uspeha velja povprečen espe status: tisti samooklicani frajerji z vedno za kanček prekratkimi in preozkimi sivimi hlačami, ki se pred poldnevom raztegujejo po sončku na vrtovih kafičev in se zdijo sebi blazno pomembni zato, ker raja istočasno dela. Tipi, ki se dopoldne v mobitele na zvočnik ponosno derejo, kako so ravnokar skočili za par ur na Krvavec in kak špegu da je gor, popoldne pa v trgovskih centrih v te iste mobitele na zvočnik podizvajalcem jebejo mater, medtem ko čakajo na ženo in otroke, da pridejo iz butika. Vulgarni primitivci, ki natakarice po pravilu tikajo in pri tretjem velikem pivu tudi šlatajo za rit, ki vozijo avte na lizing, ki si jih ne morejo privoščiti in ne ločujejo odpadkov, ker jim pač ni treba.
Zenit in mentalna kapaciteta našega naroda je ta čas takle povprečen espe. Nekdo, katerega edini cilj je, da bi mu šlo za dlako bolje od soseda, in ki verjame, da bo to dosegel, če bo v lastni ambicioznosti le dovolj agresiven in aroganten.
Toda slovenska kultura vztraja, navkljub nenehnim poskusom diskreditacije in splošnemu omalovaževanju vztraja in se razvija. Epidemija se ji še pozna, a se ne da. Prihajajo mladi ljudje, ki v umetnosti delajo odlične reči, in vsako leto iznedri spisek najboljših ter veselo pričakovanje na predvečer praznika pred podelitvijo nagrad. Res se morda, ob splošni družbeni klimi in večinski populaciji, zdi vsako leto bolj sama, bolj zaprta vase, kar pa je, če pomisliš, povsem logično: nije žvaka za seljaka.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.