To je zadnja kolumna v drugi sezoni Jajc. Vprašanje po smislu njihovega pisanja se spričo stanja stvari zastavlja samo od sebe. Zakaj vztrajati, teden za tednom pisati, če pa od tega ni haska? In zakaj tudi sicer v družbi kljub zavesti, da ne štima, ni zaznati konkretnih sprememb, zakaj se zdi, da je otopela v lastnem pristajanju na najnižji skupni imenovalec, ki z vsakim realnim izkazom njene kondicije, kakršen so, denimo, volitve, drsi navzdol? Niti ne gre toliko za rezultate, ki so nam lahko všeč ali ne, bolj gre za 989.044 ljudi oziroma 58,5 odstotka volilnega telesa, ki, recimo, na nedavnih volitvah v evropski parlament ni želelo oddati glasu. Gre za množico, ki bi lahko konkretno, ključno spremenila stvari, a to a priori zavrača in noče biti del demokratičnega procesa.
Drug primer: set potopnih smetnjakov pred javno plastiko Poletno veselje v Mariboru vztraja. Že skoraj dve leti in pol je tam, Mestna občina Maribor (MOM) je premik že dvakrat vključila v svoj proračun ter s tem posredno priznala napako v umestitvi, a zgodi se nič. In če se kadarkoli bo, se bo izključno, ko in če bo MOM želela. Ne ljudje – MOM. Ne glede na eklatantno napako pri umeščanju je bil župan, ki je kante postavil pred umetnino, mirno ponovno izvoljen. In je kot eden od vabljenih govornikov odprl veliko razstavo Spekter v UGM, pred katero te dotične kante stojijo.
Takih primerov je ogromno, na ravni državne politike, na ravni mestne, v globalnem in v lokalnih okoljih. Včasih se zdi, da gre za naš temeljni družbeni modus operandi in da je povsem vseeno, ali o tem pišemo ali ne, ker to ne spremeni ničesar. Časi so tako naporni, da postaja neznosno težko verjeti celo v temeljno humanost, ki naj bi nas družila, ker smo ljudje. Iskanje dobrih novic v gomili slabih ne zadostuje več, drobna dobra dela v intimnem okolju se zdijo banalno slepilo in kilava tolažba, ki mine v hipu, ko se realizira. Kaj nam torej ostane?
Jasno, na tej točki bi bilo prikladno reči: umetnost, rešila nas bo umetnost. In gotovo je res. Očitno pa ni več dovolj, saj je svet s tečajev snet do mere, ko ga celo umetnost ne more več utiriti nazaj. Kaj torej? Odgovor zveni kar se da preprosto, celo banalno, njegova izvedba pa je v danih razmerah odvratno naporna: treba je vztrajati. Zlasti, ko se zdi to nemogoče in ko je za smisel tega početja težje in težje najti pokritje – nujno je. Oziroma, kot je to tako dobro povedal eden naših najboljših pesnikov: kjerkoli si, v karkoli so te vpeli, samo to veš, da moraš. Moraš.
Z željo, da bi ta "moraš" vzeli nase, se vam iskreno zahvaljujem za pozornost skozi celo drugo sezono Jajc ter vam želim mirno in ne prevroče poletje.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
To je zadnja kolumna v drugi sezoni Jajc. Vprašanje po smislu njihovega pisanja se spričo stanja stvari zastavlja samo od sebe. Zakaj vztrajati, teden za tednom pisati, če pa od tega ni haska? In zakaj tudi sicer v družbi kljub zavesti, da ne štima, ni zaznati konkretnih sprememb, zakaj se zdi, da je otopela v lastnem pristajanju na najnižji skupni imenovalec, ki z vsakim realnim izkazom njene kondicije, kakršen so, denimo, volitve, drsi navzdol? Niti ne gre toliko za rezultate, ki so nam lahko všeč ali ne, bolj gre za 989.044 ljudi oziroma 58,5 odstotka volilnega telesa, ki, recimo, na nedavnih volitvah v evropski parlament ni želelo oddati glasu. Gre za množico, ki bi lahko konkretno, ključno spremenila stvari, a to a priori zavrača in noče biti del demokratičnega procesa.
Drug primer: set potopnih smetnjakov pred javno plastiko Poletno veselje v Mariboru vztraja. Že skoraj dve leti in pol je tam, Mestna občina Maribor (MOM) je premik že dvakrat vključila v svoj proračun ter s tem posredno priznala napako v umestitvi, a zgodi se nič. In če se kadarkoli bo, se bo izključno, ko in če bo MOM želela. Ne ljudje – MOM. Ne glede na eklatantno napako pri umeščanju je bil župan, ki je kante postavil pred umetnino, mirno ponovno izvoljen. In je kot eden od vabljenih govornikov odprl veliko razstavo Spekter v UGM, pred katero te dotične kante stojijo.
Takih primerov je ogromno, na ravni državne politike, na ravni mestne, v globalnem in v lokalnih okoljih. Včasih se zdi, da gre za naš temeljni družbeni modus operandi in da je povsem vseeno, ali o tem pišemo ali ne, ker to ne spremeni ničesar. Časi so tako naporni, da postaja neznosno težko verjeti celo v temeljno humanost, ki naj bi nas družila, ker smo ljudje. Iskanje dobrih novic v gomili slabih ne zadostuje več, drobna dobra dela v intimnem okolju se zdijo banalno slepilo in kilava tolažba, ki mine v hipu, ko se realizira. Kaj nam torej ostane?
Jasno, na tej točki bi bilo prikladno reči: umetnost, rešila nas bo umetnost. In gotovo je res. Očitno pa ni več dovolj, saj je svet s tečajev snet do mere, ko ga celo umetnost ne more več utiriti nazaj. Kaj torej? Odgovor zveni kar se da preprosto, celo banalno, njegova izvedba pa je v danih razmerah odvratno naporna: treba je vztrajati. Zlasti, ko se zdi to nemogoče in ko je za smisel tega početja težje in težje najti pokritje – nujno je. Oziroma, kot je to tako dobro povedal eden naših najboljših pesnikov: kjerkoli si, v karkoli so te vpeli, samo to veš, da moraš. Moraš.
Z željo, da bi ta "moraš" vzeli nase, se vam iskreno zahvaljujem za pozornost skozi celo drugo sezono Jajc ter vam želim mirno in ne prevroče poletje.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Festival, na katerem sodelujem, se imenuje Barcelonski mednarodni festival poezije. Letos poteka že devetintridesetič. Sredstva zanj prispeva mesto Barcelona. Poteka ves teden, z več pogovori in literarnimi večeri na dan, za sklepno branje poezije, kamor povabijo domače in tuje avtorice in avtorje, pa je rezervirana znamenita Palau de la musica Catalana. S tem festival dokazuje, da se lastne vrednosti in pomena dobro zaveda – ne pusti se pospraviti v pač eno dvorano nekje na obrobju. Jasno sporoča: poezija spada v središče.
Toda v primerjavi s španščino, ki jo po svetu govori več kot pol milijarde ljudi, je katalonščina jezik-palček. Gotovo bi bilo bolj smiselno vse pesmi nastopajočih pesnic in pesnikov prevesti v španščino. Kot bi bilo gotovo bolj praktično, med branji prevode projicirati na steno na odru. Namesto tega natisnejo organizatorji knjižico – v katalonščini. V njej so kratke predstavitve pesnic in pesnikov ter vse brane pesmi v originalnih jezikih ter v katalonskih prevodih. Knjižice prejmejo vse obiskovalke in obiskovalci, ki nato z drobnimi lučkami sledijo branju. Zatemnjena dvorana med dogodkom baje izgleda čarobno, kot nebo, polno zvezd.
Za to, da bi imel jezik, svoj jezik, potrebuješ samozavest. Zavedati se moraš lastne odgovornosti, zavezanosti jeziku. In dejstva, da prav poezija kaže njegov najvišji domet. Razumeti moraš, namreč kot narod, kot nacija pa le še toliko bolj, kako ključen je jezik za tvoj obstoj, in zakaj. In predvsem, kako pomembne so za obstoj in razvoj jezika v njem natisnjene knjige.
Novinar tukajšnje nacionalne televizije, ki pripravlja prispevek o festivalu, me je vprašal, kako se kaj pri nas pozna nedavno gostovanje države na knjižnem sejmu v Frankfurtu. Ob nedavnih rezultatih programskega razpisa Javne agencije za knjigo, ob znižanju sredstev, ob izjavi ministrice v nedavnem intervjuju za Delo, ki daje slutiti, da je razlog za to gostovanje na sejmu v Bologni, sem se lahko le kislo nasmehnila in odgovorila, da v naši državi skrb za jezik pri odločevalcih očitno ostaja zgolj tam, torej na jeziku. Gostovanj, obeh, nismo izkoristili – ne navzven ne za premislek in vzpostavitev novih, boljših temeljev slovenskega založništva navznoter. Blesavi slogan frankfurtskega gostovanja "Satovje besed." je odlično izpričal stanje stvari: nihče ga ne razume in nikogar ne zanima.
Medtem ko v Barceloni ljudje kupujejo vstopnice za branje poezije, tudi v slovenščini, se je v Sloveniji najbolj cenjeni oddaji na nacionalnem radiu, ki objavlja literarne kritike, proračun letos zmanjšal za četrtino. Namesto štirih zdaj oddaja vsebuje le še tri recenzije. In še te so mizerno (pod)plačane.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.