To je zadnja kolumna v drugi sezoni Jajc. Vprašanje po smislu njihovega pisanja se spričo stanja stvari zastavlja samo od sebe. Zakaj vztrajati, teden za tednom pisati, če pa od tega ni haska? In zakaj tudi sicer v družbi kljub zavesti, da ne štima, ni zaznati konkretnih sprememb, zakaj se zdi, da je otopela v lastnem pristajanju na najnižji skupni imenovalec, ki z vsakim realnim izkazom njene kondicije, kakršen so, denimo, volitve, drsi navzdol? Niti ne gre toliko za rezultate, ki so nam lahko všeč ali ne, bolj gre za 989.044 ljudi oziroma 58,5 odstotka volilnega telesa, ki, recimo, na nedavnih volitvah v evropski parlament ni želelo oddati glasu. Gre za množico, ki bi lahko konkretno, ključno spremenila stvari, a to a priori zavrača in noče biti del demokratičnega procesa.
Drug primer: set potopnih smetnjakov pred javno plastiko Poletno veselje v Mariboru vztraja. Že skoraj dve leti in pol je tam, Mestna občina Maribor (MOM) je premik že dvakrat vključila v svoj proračun ter s tem posredno priznala napako v umestitvi, a zgodi se nič. In če se kadarkoli bo, se bo izključno, ko in če bo MOM želela. Ne ljudje – MOM. Ne glede na eklatantno napako pri umeščanju je bil župan, ki je kante postavil pred umetnino, mirno ponovno izvoljen. In je kot eden od vabljenih govornikov odprl veliko razstavo Spekter v UGM, pred katero te dotične kante stojijo.
Takih primerov je ogromno, na ravni državne politike, na ravni mestne, v globalnem in v lokalnih okoljih. Včasih se zdi, da gre za naš temeljni družbeni modus operandi in da je povsem vseeno, ali o tem pišemo ali ne, ker to ne spremeni ničesar. Časi so tako naporni, da postaja neznosno težko verjeti celo v temeljno humanost, ki naj bi nas družila, ker smo ljudje. Iskanje dobrih novic v gomili slabih ne zadostuje več, drobna dobra dela v intimnem okolju se zdijo banalno slepilo in kilava tolažba, ki mine v hipu, ko se realizira. Kaj nam torej ostane?
Jasno, na tej točki bi bilo prikladno reči: umetnost, rešila nas bo umetnost. In gotovo je res. Očitno pa ni več dovolj, saj je svet s tečajev snet do mere, ko ga celo umetnost ne more več utiriti nazaj. Kaj torej? Odgovor zveni kar se da preprosto, celo banalno, njegova izvedba pa je v danih razmerah odvratno naporna: treba je vztrajati. Zlasti, ko se zdi to nemogoče in ko je za smisel tega početja težje in težje najti pokritje – nujno je. Oziroma, kot je to tako dobro povedal eden naših najboljših pesnikov: kjerkoli si, v karkoli so te vpeli, samo to veš, da moraš. Moraš.
Z željo, da bi ta "moraš" vzeli nase, se vam iskreno zahvaljujem za pozornost skozi celo drugo sezono Jajc ter vam želim mirno in ne prevroče poletje.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
To je zadnja kolumna v drugi sezoni Jajc. Vprašanje po smislu njihovega pisanja se spričo stanja stvari zastavlja samo od sebe. Zakaj vztrajati, teden za tednom pisati, če pa od tega ni haska? In zakaj tudi sicer v družbi kljub zavesti, da ne štima, ni zaznati konkretnih sprememb, zakaj se zdi, da je otopela v lastnem pristajanju na najnižji skupni imenovalec, ki z vsakim realnim izkazom njene kondicije, kakršen so, denimo, volitve, drsi navzdol? Niti ne gre toliko za rezultate, ki so nam lahko všeč ali ne, bolj gre za 989.044 ljudi oziroma 58,5 odstotka volilnega telesa, ki, recimo, na nedavnih volitvah v evropski parlament ni želelo oddati glasu. Gre za množico, ki bi lahko konkretno, ključno spremenila stvari, a to a priori zavrača in noče biti del demokratičnega procesa.
Drug primer: set potopnih smetnjakov pred javno plastiko Poletno veselje v Mariboru vztraja. Že skoraj dve leti in pol je tam, Mestna občina Maribor (MOM) je premik že dvakrat vključila v svoj proračun ter s tem posredno priznala napako v umestitvi, a zgodi se nič. In če se kadarkoli bo, se bo izključno, ko in če bo MOM želela. Ne ljudje – MOM. Ne glede na eklatantno napako pri umeščanju je bil župan, ki je kante postavil pred umetnino, mirno ponovno izvoljen. In je kot eden od vabljenih govornikov odprl veliko razstavo Spekter v UGM, pred katero te dotične kante stojijo.
Takih primerov je ogromno, na ravni državne politike, na ravni mestne, v globalnem in v lokalnih okoljih. Včasih se zdi, da gre za naš temeljni družbeni modus operandi in da je povsem vseeno, ali o tem pišemo ali ne, ker to ne spremeni ničesar. Časi so tako naporni, da postaja neznosno težko verjeti celo v temeljno humanost, ki naj bi nas družila, ker smo ljudje. Iskanje dobrih novic v gomili slabih ne zadostuje več, drobna dobra dela v intimnem okolju se zdijo banalno slepilo in kilava tolažba, ki mine v hipu, ko se realizira. Kaj nam torej ostane?
Jasno, na tej točki bi bilo prikladno reči: umetnost, rešila nas bo umetnost. In gotovo je res. Očitno pa ni več dovolj, saj je svet s tečajev snet do mere, ko ga celo umetnost ne more več utiriti nazaj. Kaj torej? Odgovor zveni kar se da preprosto, celo banalno, njegova izvedba pa je v danih razmerah odvratno naporna: treba je vztrajati. Zlasti, ko se zdi to nemogoče in ko je za smisel tega početja težje in težje najti pokritje – nujno je. Oziroma, kot je to tako dobro povedal eden naših najboljših pesnikov: kjerkoli si, v karkoli so te vpeli, samo to veš, da moraš. Moraš.
Z željo, da bi ta "moraš" vzeli nase, se vam iskreno zahvaljujem za pozornost skozi celo drugo sezono Jajc ter vam želim mirno in ne prevroče poletje.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Volilno telo še vedno ostaja zgolj to, torej volilno telo, in se nikakor ne more preleviti v običajne državljanke in državljane, ki se brigajo zase – še naprej je politika, ki svoje delo, iz oportunizma ali spričo amaterizma, opravlja obupno slabo, zažrta v vse pore naših življenj, in to stanje ji ustreza: stalna doza politične shisteriziranosti naj prikrije mizerno stanje v družbi, kjer se človek boji zboleti, noče imeti nič s sodišči, ker je stavka sodnikov že itak predolge postopke konkretno podaljšala, čigar vrečke, ko gre iz trgovine, so za isti denar vsakič konkretno lažje.
Do normalizacije v družbi ne pride celo na področjih, ki so bila ob nastopu vlade vsaj načelno postavljena v ospredje. Sprejeta zakonodaja je leta 2022 končno uzakonila poroke istospolnih parov, a ker je nato umanjkalo konkretno delo v podsistemih, opažamo regresijo pravic in izrazito naraščanje nasilja zoper manjšino. Delež žensk v parlamentu se je po volitvah povečal, dobili smo prvi predsednici države in državnega zbora, a kaj, ko nista bili sposobni niti osnovnega pripoznanja feminizma, da ja ne bi ogrožali svoje podpore med ljudstvom, ki niti ne terja ničesar več od votlih puhlic in navidezne skrbi. Posledično ni višji delež žensk v politiki v ničemer prispeval k večji enakopravnosti v družbi ali omajanju starih céntrov moči. Število femicidov pa narašča.
Da deklarativna raven povsem zadostuje, z zadnjimi spremembami v lastnem komuniciranju z javnostjo sporoča tudi premier. Očitno bo poskušal biti bolj pahorjanski od Pahorja ter prevzeti naslov kralja instagrama, kjer se je nedavno odločil prodajati meglo, in sicer prav mladim, torej tem, ki bodo najbolj boleče občutili posledice umanjkanja reform. Tem se je premier lani javno odpovedal. Danes bi bile edino zdravilo zoper opozicijo, ki se je seveda v hipu ogrela in podala v štartne bloke. Desnica hoče oblast, in sicer za vsako ceno, ne glede na lastno večkrat izpričano nesposobnost vodenja države. Aktualni premier pa se prisiljeno smehlja v kamero, hodi naokrog v novih oblačilih in sanja o še enem mandatu.
Krize ne bo odpravil niti prevzem oblasti s strani desnice, to bi bilo absolutno pogubno, niti vztrajanje aktualnega političnega vodstva, niti samooklicana "združevalna moč", ki se pripravlja v ozadju. Logar je pač drugi človek, ki mu je bilo ponujeno, da postane prvi, a se je odločil, biti raje tretji, za kar pa je zamudil momentum.
Nič od tega trojega ni rešitev. Rešitev je v državljankah in državljanih. Dokler bo vse dovolj dobro, bo tako, kot je. Dokler bo strah glavno gonilo, bodo sklonjene glave pravilo; nenehno sklicevanje na "vsaj nekaj" namreč ni znamenje pragmatizma, temveč brezupa in temeljnega pomanjkanja samozavesti.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.