V Sloveniji imamo šolskih knjižnic toliko kot šol, domov za učence in dijaških domov. Torej 448 javnih osnovnih šol in 7 zasebnih, sofinanciranih z javnimi sredstvi, 15 zavodov za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami, 54 javnih in 15 zasebnih glasbenih šol, poleg tega pa še 123 srednjih šol in 13 samostojnih dijaških domov. Nesamoumevno dejstvo, da mora imeti vsaka šola knjižnico, pove, kako pomembna je skrb za gradivo, ki ga učenci in strokovni delavci potrebujejo pri pouku. Kot seveda tudi usposabljanju za pridobivanje, vrednotenje in uporabo informacij pri učenju in poučevanju, gotovo pa tudi za kakovostno preživljanje prostega časa. Kako pa je s šolskimi knjižnicami v zamejstvu? Ali v Italiji sploh obstajajo v takšni obliki? Ali imajo na drugi strani zemljepisne meje učenci enako možnost dostopa in bralne izkušnje kot njihovi sovrstniki v Sloveniji? Kako je z dostopnostjo knjig v maternem, slovenskem jeziku in s sistemskim prenosom dobrih praks iz matice? To je le nekaj izhodiščnih vprašanj za poglobljeno okroglo mizo z naslovom Šolske knjižnice v zamejstvu. Ta je na pobudo 3. programa Radia Slovenija – programa Ars preteklo sredo potekala v sklopu letošnjega Kulturnega bazarja v regiji v goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici. Tokratni Grafoskop pa ima v skupnem imenovalcu vprašanje: kako pomembne so šolske knjižnice za otrokov celostni razvoj in zgodnje bralno opismenjevanje?
Sogovorniki – Peter Černic, ravnatelj DIZ Simon Gregorčič Gorica; Olga Tavčar, upokojena učiteljica; Romana Fekonja, Zavod Republike Slovenije za šolstvo
Urednik in avtor oddaje: Klemen Markovčič
Tehnična realizacija: Sonja Strenar
Glasbena podoba oddaje: Darja Hlavka Godina
Posnelo Uredništvo za kulturo, oktobra 2025.
All content for Grafoskop is the property of RTVSLO – Ars and is served directly from their servers
with no modification, redirects, or rehosting. The podcast is not affiliated with or endorsed by Podjoint in any way.
V Sloveniji imamo šolskih knjižnic toliko kot šol, domov za učence in dijaških domov. Torej 448 javnih osnovnih šol in 7 zasebnih, sofinanciranih z javnimi sredstvi, 15 zavodov za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami, 54 javnih in 15 zasebnih glasbenih šol, poleg tega pa še 123 srednjih šol in 13 samostojnih dijaških domov. Nesamoumevno dejstvo, da mora imeti vsaka šola knjižnico, pove, kako pomembna je skrb za gradivo, ki ga učenci in strokovni delavci potrebujejo pri pouku. Kot seveda tudi usposabljanju za pridobivanje, vrednotenje in uporabo informacij pri učenju in poučevanju, gotovo pa tudi za kakovostno preživljanje prostega časa. Kako pa je s šolskimi knjižnicami v zamejstvu? Ali v Italiji sploh obstajajo v takšni obliki? Ali imajo na drugi strani zemljepisne meje učenci enako možnost dostopa in bralne izkušnje kot njihovi sovrstniki v Sloveniji? Kako je z dostopnostjo knjig v maternem, slovenskem jeziku in s sistemskim prenosom dobrih praks iz matice? To je le nekaj izhodiščnih vprašanj za poglobljeno okroglo mizo z naslovom Šolske knjižnice v zamejstvu. Ta je na pobudo 3. programa Radia Slovenija – programa Ars preteklo sredo potekala v sklopu letošnjega Kulturnega bazarja v regiji v goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici. Tokratni Grafoskop pa ima v skupnem imenovalcu vprašanje: kako pomembne so šolske knjižnice za otrokov celostni razvoj in zgodnje bralno opismenjevanje?
Sogovorniki – Peter Černic, ravnatelj DIZ Simon Gregorčič Gorica; Olga Tavčar, upokojena učiteljica; Romana Fekonja, Zavod Republike Slovenije za šolstvo
Urednik in avtor oddaje: Klemen Markovčič
Tehnična realizacija: Sonja Strenar
Glasbena podoba oddaje: Darja Hlavka Godina
Posnelo Uredništvo za kulturo, oktobra 2025.
V tem mesecu je v organizaciji Mestne knjižnice Ljubljana, Pionirske – centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo potekal simpozij z naslovom Moj Ciciban je lahko … ob 80. rojstnem dnevu Cicibana. Od prve številke leta 1945 jih je doslej izšlo že več kot 900 v skupni nakladi več kot 35 milijonov. Pri Cicibanu gre torej za izjemno duhovno in ustvarjalno dediščino urednikov, avtorjev, ilustratorjev in drugih strokovnih sodelavcev, predvsem pa veliko skrb za otrokov celostni razvoj.
Reviji, ob kateri so odraščale generacije otrok in je z leti postala del kolektivnega spomina na otroštvo, pa se je v 90. letih prejšnjega stoletja pridružil še Cicido za predšolske otroke. Vse odtlej je Ciciban namenjen osnovnošolcem prve triade. V svojem jedru odslikava leposlovno, likovno in glasbeno umetnost, širi pa ga tudi s poljudnoznanstvenimi in socialnimi vsebinami. Tako je izjemen sopotnik malim zvedavostim in zdi se, da ima v svetu, ki vse bolj polzi iz fizične prisotnosti, njegova tiskana izdaja še posebno težo.
Uvod v celoletno praznovanje tega pomembnega jubileja je vpeljala izdaja posebne antologije Štiri tačke, psi in mačke z izborom pravljic, stripov in ugank več kot sto slovenskih avtorjev in ilustratorjev, objavljenih v različnih številkah. Nadaljeval pa izjemno bogat in skrbno pripravljen simpozij, ki je z različnih zornih kotov od zgodovinskega konteksta prek uredniških in likovnih zasnov do pedagoške kontekstualizacije revije podčrtal njeno izjemno dediščino in skrb, da v takšni obliki nadaljuje svojo pot. Kot svetel primer izjemno dobre prakse, tudi ali še zlasti v mednarodnem prostoru.
Naslov simpozija Moj Ciciban je lahko … je domiselna premena naslova antologijske pravljice Ele Peroci Moj dežnik je lahko balon in nakazuje, da je Ciciban zares lahko vse. Če si to le dovolimo ob njegovem prebiranju.
Za tokratni Grafoskop smo iz osrednjih prispevkov simpozija izbrali razmisleke mag. Barbare Hanuš z naslovom Vloga Cicibana in Cicidoja v pedagoškem procesu, ki razpirajo in poglabljajo pogled na obe reviji z izjemnim vzgojnim in didaktičnim potencialom. Še posebej v današnjem času in šolskem kurikulu.
Zagotovo pa je osem desetletij Cicibana tako velikih, da jim bomo namenili še kakšno oddajo, morda jeseni, ko bo prvega septembra za spodbudo k branju vsak prvošolec v dar prejel tematsko številko Ciciban gre v šolo.
Panelistka – mag. Barbara Hanuš, prof.
Urednik in avtor oddaje: Klemen Markovčič
Tehnična realizacija: Urban Gruden
Glasbena oprema: Darja Hlavka Godina
Produkcija Uredništva za kulturo, april 2025.
Grafoskop
V Sloveniji imamo šolskih knjižnic toliko kot šol, domov za učence in dijaških domov. Torej 448 javnih osnovnih šol in 7 zasebnih, sofinanciranih z javnimi sredstvi, 15 zavodov za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami, 54 javnih in 15 zasebnih glasbenih šol, poleg tega pa še 123 srednjih šol in 13 samostojnih dijaških domov. Nesamoumevno dejstvo, da mora imeti vsaka šola knjižnico, pove, kako pomembna je skrb za gradivo, ki ga učenci in strokovni delavci potrebujejo pri pouku. Kot seveda tudi usposabljanju za pridobivanje, vrednotenje in uporabo informacij pri učenju in poučevanju, gotovo pa tudi za kakovostno preživljanje prostega časa. Kako pa je s šolskimi knjižnicami v zamejstvu? Ali v Italiji sploh obstajajo v takšni obliki? Ali imajo na drugi strani zemljepisne meje učenci enako možnost dostopa in bralne izkušnje kot njihovi sovrstniki v Sloveniji? Kako je z dostopnostjo knjig v maternem, slovenskem jeziku in s sistemskim prenosom dobrih praks iz matice? To je le nekaj izhodiščnih vprašanj za poglobljeno okroglo mizo z naslovom Šolske knjižnice v zamejstvu. Ta je na pobudo 3. programa Radia Slovenija – programa Ars preteklo sredo potekala v sklopu letošnjega Kulturnega bazarja v regiji v goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici. Tokratni Grafoskop pa ima v skupnem imenovalcu vprašanje: kako pomembne so šolske knjižnice za otrokov celostni razvoj in zgodnje bralno opismenjevanje?
Sogovorniki – Peter Černic, ravnatelj DIZ Simon Gregorčič Gorica; Olga Tavčar, upokojena učiteljica; Romana Fekonja, Zavod Republike Slovenije za šolstvo
Urednik in avtor oddaje: Klemen Markovčič
Tehnična realizacija: Sonja Strenar
Glasbena podoba oddaje: Darja Hlavka Godina
Posnelo Uredništvo za kulturo, oktobra 2025.