Tanja Matijašević je vsestranska Mona Lisa z brki brez dlake na jeziku. Večna borka, ki črpa iz svojih ruralno-delavski korenin in bo verjetno preveslala vsa področja po dolgem in počez, da bi našla način kako premikati družbo v smeri enakih možnosti za vse njene člane.  Tale pesem je nastala in zaživela v obdobju performansov, ki so potekali v Cirkusarni Rog - DIY Kabaret: Feminizem ni šala.  Osmga Sušca So se Anica, Vida pa Minka nabrale,  da b tkole po kofet, u zoc kej pogledale, mau pokramlale. Blo je to leta tm mau po tem, k je v Jugoslavij ratou problem, as tabeu al trdeč, a greš u cerku al sečt. Je rekva ta prva: »Tole ni trač, da u Španij so punce brez spodnh hvač, na ulcah so pizde pa joške kazale, možem nč ne kuhajo, ne pucajo štale.« »To ni bvo še nč«, ja rekwa ta druga, “novic je tut s severa, ne sam iz juga. Na Finskem gor so si šiht poiskale, prebrale use bukle, med seboj se kušvale.« Je rekva ta treta, daj bvo tut tko, da so u Londonu eno ujel, k je upiva, da ženska bi od zdj naprej rada voliva, so jo strpal u keho pa ni votva jest, je rekva , ni hec: »To je protest!« Vse tri so zdaj tuhtale, doug načrtvale, kuga za hudiča jm je nardit, na Slovenskem čjo ženske sam umožit. Osmga sušca so se slekle nagé, na rit napisale, osebna posest. Doug biciklirale, do Vrhnške fare, na rjuh pa z rdečo, zakuga ta protest: »Na bomo jh več pod kiklam držale, za doto, Boga al, družbeni prou, nismo sam kuharce, muze in mame, nš gvas je je biu utišan, zdj bo zazjou! Nej bo za ženske, kokr za desce, od plač do voliša, vse nej bo glih. Nej pišejo, šraufajo, fuzbal igrajo, če nočjo rodit, bodte sam tih! « Tuko so jo šle, aldje so mau zjal, se zgražal, molil, na konc jm dal prou. So se Anica, Vida pa Minka nabrale, leta dvataužent pa osmenajst. Ta črn kufe so pile ob potic nagwas se režale, kuko daj bwo učas enh trdh betic. Ena j uženena, ena j politk, ena od nih lezba, (mrbit sm ta jest) za svoje pravice, usak petk pa svetk načrtuje protest.