Petra Koršič, pesnica, literarna kritičarka, urednica, lektorica, avtorica pogovorno-bralnega cikla Na pesniškem tandemu, ki ga četrto leto izvaja v Trubarjevi hiši literature, dvanajsto leto pa Literaturo v živo, ki jo je zasnovala pri LUD Literatura (antolo-gijska branja Prevod na oknu, Kritika do nacga, Zaodrje na odru, sinergijski cikel Ad hoc glasbena improvizacija in slika interpre-tirata poezijo ter Razpravljanja). Piše poezijo, ki jo objavlja v literarnih revijah in na nacionalnem radiu. Bila je finalistka Pesniškega turnirja 2013, v zadnjih štirih letih gostja festivalov Lirikonfest, Brda contemporary music festival, Sanje v Medani, Mlade rime, Fare voci v Italiji. »Ustvarjati je zame dvigovati se nad partikularnost vsakdana in z odgovornostjo pisati prav o njem, danes in tu. 

Kritike objavila tudi v reviji Literatura, Književnih listih, Čitalnici, Študjozu, razmišljanja v Mentorju, Življenju na dotik, Briškem časniku, na portalu Vrabec Anarhist. Uredila in lektorirala več leposlovnih knjig (LUD Literatura – zbirka Prišleki; LUD Šerpa; Cankarjeva založba; Mladinska knjiga; Založba Pivec), spisala recenzije oz. knjigi na pot (Marcellu Potoccu, Alešu Mustarju, Petri Zupančič, Petri Kolmančič, Alenki Jovanovski, Urošu Zupanu …).

Izdala je pesniški zbirki:

Furlanka je dvignila krilo, 2017

Bog z mano, 2019 

Travnik

Žrtve smo, ne dokler mislimo in čutimo,

da smo, ampak dokler se polaščamo

privilegiranega položaja, tičimo, skrčeni

vase, in gradimo svoj mogočni ščit,

napuh. Kroglica smo, ki se vedno znova

izstreli in kroži po spiralni cevi, vzpenja se,

a sila lastne težnosti jo spet vrača na dno,

ko popusti vzvodna moč. Zrak veje zunaj,

a skozi cevi ne dospe. Vsak dotik

je le navidezen skozi steklene stene.

Vidimo in zaznavamo, vendar smo si

sami prikrajšali možnost, da bi doživeli

veter, ki podobno kakor kroglice v cevi

zunaj dviga liste s tal, da poletijo,

zaplešejo nad tlemi in se spet spuščajo.

Kako zadržati mehkobo, ko v dlaneh

pobožam tvoje oči in jih poljubljam

na veke, kako razširiti trenutek, ko

najina kazalca stiskata trepalnico in

čakava naključje, na kateri blazinici

bo ostala. Kako izpisati pričakovanje,

kdaj se bo med plesom tvoja dlan

spet usedla v mojo in bova tako letela

čez deželo žrtev, zbitih k tlom. Šele

ko zapišem, postane resnično. Šele

ko se zavem, da sem spet v ringu

s strahom, se osvobodim vloge.

Potem občutim, da v ušesih ne žvečim

pepela, ampak so moja usta prostor,

kjer leti in poseda metulj, ki ga boža

tvoj jezik – rad bi obletel travnik.

Odkar sem v sebi, je moje telo krog.