Tjaša je diplomirana medicinska sestra, ki je študij babištva zaradi materinstva po uspešno opravljenem 1. letniku zamenjala s študijem zdravstvene nege. Od nekdaj jo je privlačil čudež življenja, pa tudi smrt; pogled v veselje in bolečino. In ko je malo pred rokom, še ne 22-letna rodila mrtvo hči, je tanko mejo med njima dodobra občutila.
To ni zgodba o žalovanju, ampak zgodba o življenju. Življenju po težki preizkušnji, ki je Tjašo povabilo k odpiranju. Med pogovorom sem prav čutila, da govori iz svoje brazgotine in ne rane, iz izkušnje življenja in ne bolečine, zato te še posebej vabim, da nama prisluhneš ne glede na to, ali se soočaš z izgubo ali ne.
Pogovarjali sva se:
- o tem, da vsako izgubo v življenju lahko premostiš zgolj, če odkriješ nek višji smisel,
- kako lahko s pisanjem odlagamo stvari, da jih ne rabimo več ves čas premlevati v sebi,
- da smo s pisanjem na drugačen način z občutki, ki so (bili) živi,
- da uvidi ne pridejo, ko mi hočemo, ampak ko smo nanje pripravljeni,
- da je včasih (pri žalovanju) najboljše samo izrazit, da ne vemo, kaj bi rekli - ljudje ne rabijo optimističnih želja, ampak samo prepoznavo,
- pri žalovanju ni pomembna samo žalost, je tudi dovoljenje za srečo,
- o praktičnih nasvetih oz. vajak, ki nam pomagajo biti tukaj in zdaj,
- da smo najbolj smejoča generacija z najbolj žalostnimi občutki znotraj sebe,
- da je žalovanje (ne le za otrokom, ampak kakršnokoli) proces in ne bolezen; ampak če ga potiskamo na stran, pa lahko to postane
- in še čem :)
V kolikor ti je bila ta epizoda všeč, te vabim, da klikneš 'subscribe', da boš obveščen(a) o objavi naslednjih epizod.
Tjaši lahko slediš na:
IG: https://www.instagram.com/samospoznanje/
www: https://samospoznanje.si/
Mene pa lahko ujameš na:
IG: https://www.instagram.com/ana.lana.vega/
www: https://analanavega.com/