''Ko se je izkazalo, da Adrie ne bomo rešili, da ne bo novega podjetja, sem se odločil, da se umaknem. Spoznali smo, kako deluje država, kakšni so bili njihovi resnični nameni pri ustanavljanju novega prevoznika in reševanju Adrie. Človek ne more mirno gledati, kaj bi se lahko naredilo in se ni naredilo.''
Primož Jovanović o Adrii, prodaji, zadnjem lastniku:
''Adria je bila za nas drugi dom. Nikoli nismo rekli, da gremo v službo, rekli smo, da gremo letet. To je bila druga dimenzija, zelo smo se trudili, zato nas je tako prizadelo, ko smo videli, kakšen je odnos države in novega lastnika do Adrie. Ta lastnik v Adrio ni prišel zato, da bi jo rešil … Sam ne bi mogel početi tega, kar je počel, upam si trditi, da Adria ni bila prodana skladu 4K zato, da bi jo rešil, ampak zaradi drugih namenov.''
Avgusta 2019 se je Jovanović prijavil na razpis poljskega letalskega prevoznika LOT.
''Vedno sem govoril, da bom šel, ko se ne bom imel več dobro v podjetju. Morda se mi je bilo tudi zaradi tega lažje izpostaviti, ker sem vedel, da hočem oditi. Ko sem dobil službo v LOT, sem, priznam, nehal razmišljati o Adrii.''
V Adrii je bil kapitan, v novi letalski družbi pa je začel kot kopilot.
''Ocenil sem, da je to zame nov izziv, da bi rad še enkrat začel od začetka in si dokazal, da lahko v drugem podjetju spet dosežem naziv kapitana. V Adrii sem petnajst let letel na istem tipu letala, na CRJ, tam je bil povprečen let uro in pol, bilo je ogromno vzletov, pristankov, vedno se je mudilo, nenehno smo bili pod pritiskom, na čezoceanskih letih pa let traja enajst, dvanajst ur, vse poteka bolj umirjeno.''
Vse je potekalo po načrtih, ki pa jih je grobo prekrižala pandemija ...
''Vsi smo že mislili, da smo se rešili iz najhujšega, pa je udarila bolezen covid 19, ki je letalstvo spravila na kolena. Nihče ne ve, koliko časa bo to trajalo. Še vedno imam službo, ne vem, kaj bo, vsi čakamo, kako se bo vse skupaj odvilo, a še kar naprej pozitivno razmišljam, mislim, da se bodo stvari postavile na svoje mesto. Če se ne bodo, bom pa počel kaj drugega. Saj to ni konec sveta.''
Kaj se bo v naslednjih mesecih in letih dogajalo v letalstvu?
''Veliko letalskih družb izkorišča to krizo za zmanjševanje pravic in povečevanje delovnih obveznosti posadk. Nekatera podjetja bodo šla v stečaj, mislim pa, da bo na koncu bo ostalo nekaj velikih prevoznikov in nekaj nizkocenovnikov, da bo nastala neka normalna situacija. Ljudje so se navadili, da potujejo z letalom za nekaj evrov, tako nizke cene vozovnic so nelogične. Nizkocenovniki nimajo empatije do svojih zaposlenih ali do držav ali mest, kjer letijo. Pri njih je glavni kriterij trg. Nacionalni prevoznik, kot ga razumem, pa mora skrbeti za interese države, zato leti tudi na nedobičkonosnih linijah, ki jih potrebuje država. Tako je, na primer, Adria povezovala Balkan, kjer so bile za Slovenijo strateške destinacije. To je bistvo nacionalnega prevoznika, ki mora skrbeti za to, da je država povezljiva.''
Kako pilot Primož Jovanović spremlja in komentira ideje o ustanavljanju novega slovenskega letalskega prevoznika, o katerem se zadnje čase veliko govori?
''Takšnega podjetja kot je bila Adria zadnji dve leti, si nihče ne želi. To je bil kaos, za potnike in za zaposlene. Še vedno sem zagovornik novega prevoznika, podpiram te napore. V krizi, ki jo je povzročila epidemija bolezni covid 19, se je pokazalo, da letalskega prevoznika potrebujemo. Zaradi specifike trga ne bomo nikoli destinacija, privlačna za letalske prevoznike. Prepričan pa sem, da bi imelo prihodnost podjetje, ki bi ga vodili tako, da bi delali v skupno dobro, ne za svoj žep, lahko bi poslovalo pozitivno, kar smo dokazali tudi z izračuni. Žal pa tega preboja, še posebej v podjetjih, v katerih ima prste zraven država, ne zmoremo narediti, vedno so osebni interesi vodilnih nad koristmi podjetja.''
Zakaj je bil zadnji boj zaposlenih za rešitev Adrie neuspešen?
''Ko gledam za nazaj, vidim, da sem bil takrat, ko smo se trudili za rešitev Adrie, naiven, saj sploh nismo imeli možnosti za uspeh. To je bil ping pong med ministrstvom za gospodarstvo in DUTB, prelagali so odgovornost drug na drugega. Poskusili smo vse, kmalu sem ugotovil, da ne bomo dosegli ničesar. Če bi se politika zavzela za ustanovitev novega prevoznika, bi se na koncu izkazalo, da je bila to pravilna odločitev. Že pri prejšnji vladi sem spoznal, da se je najtežje za nekaj zavzeti, poskusiti, v to verjeti. Že zdavnaj so bili odločeni, mi pa smo se borili z mlini na veter. Bili smo kot naivni otroci, ki starše prepričujejo, da se nekaj splača. Žal mi je, da nikoli niso resno pristopili k analizi, mi smo nosili papirje na DUTB in na gospodarsko ministrstvo, zgodilo pa se ni nič.''
Se je Slovenija iz tega, kar se je dogajalo in zgodilo Adrii, kaj naučila?
''Ne vem, če se je Slovenija z Adrio kaj naučila. Ljudje hitro pozabljajo, verjamejo lepim besedam in obljubam. Slovenci kot narod smo malo zagrenjeni. Anonimni spletni troli so mi očitali, kaj se grem, kaj imam od tega. Izhajam iz nižjega srednjega razreda, odločil sem se za ta poklic, kar je od mene zahtevalo veliko časa, energije, odrekanj, denarja. Velik del mladosti sem preživel tako, da sem se učil, študiral, delal, da sem lahko za vse to plačeval. Nekateri moji vrstniki pa so uživali mladost, si kupovali avtomobile, motorje, potovali. Zakaj taka negativnost? Slovenija je lepa dežela, a ne vidim svetle prihodnosti, če se v glavah ljudi ne bo nekaj spremenilo …''
Primož Jovanović je še vedno prepričan, da se splača boriti za svoje ideale.
''Žal mi je, da nam ni uspelo v tem boju za Adrio. Takrat sem govoril, naj ne prelagajo odgovornosti le name. Ne vem, zakaj je ljudi strah. Kaj se jim pa lahko zgodi? Strah je ubil največ sanj. Strah je zaviralec človekovega razvoja. Vsi smo radi v coni ugodja, če pa hočeš izstopiti iz te cone, se je treba izpostaviti in poskusiti nekaj narediti. Treba se je boriti. Nam v boju za Adrio ni uspelo, a življenje gre naprej. Upam, da se bo v glavah ljudi, tudi politikov, kaj spremenilo, da bodo dali možnost tistim, ki znajo, ki imajo voljo, da nekaj naredijo. Sebe pri tem izvzemam, nikoli nisem imel želja po vodilnih položajih v podjetju, vedno me je veselilo le letenje.''
Ne zmanjka mu poguma. Kar Primož Jovanović reče, naredi. Sledi idealom, uresničuje svoje obljube in sanje. Že v mladih letih je govoril, da bo pilot reaktivnega letala in da bo s svojim reaktivcem preletel letališče v rodni Ajdovščini. Čez dvajset je to res storil, saj je kupil dva Galeba, ki ju je našel v Združenih državah Amerike. Enega je prodal, drugega mu je uspelo popraviti in obnoviti. Kaj se zdaj dogaja z njegovim Galebom?
''Narediti bi moral letni pregled, mehaniki iz Beograda, ki imajo edini licenco za to, pa zaradi covida 19 ne morejo priti v Slovenijo. Galeb je sladko-kisla zgodba o tem, da se lahko marsikaj doseže, naredi, če si nekaj res želiš, če v to vložiš trud. Treba je verjeti svojim sanjam.''
Kar Primož reče in obljubi, se zgodi …
''Potem bom pa rekel, da bo Slovenija čez dve ali tri leta normalna država, ki bo imela svojega letalskega prevoznika, da se bomo iz te krize tudi kaj naučili, razmislili o sebi in o smislu svojega življenja na Zemlji, in o tem, kako lahko pomagaš, da imajo tudi drugi lepše življenje.''
Primož Jovanović, komaj čakam, da vam pomaham, ko boste preleteli Ljubljano!
Spoštovane sopotnice in sopotniki, pristali smo. To je zadnja zgodba v seriji Adria4ever. Hvala, ker ste potovali z nami.
''Ko se je izkazalo, da Adrie ne bomo rešili, da ne bo novega podjetja, sem se odločil, da se umaknem. Spoznali smo, kako deluje država, kakšni so bili njihovi resnični nameni pri ustanavljanju novega prevoznika in reševanju Adrie. Človek ne more mirno gledati, kaj bi se lahko naredilo in se ni naredilo.''
Primož Jovanović o Adrii, prodaji, zadnjem lastniku:
''Adria je bila za nas drugi dom. Nikoli nismo rekli, da gremo v službo, rekli smo, da gremo letet. To je bila druga dimenzija, zelo smo se trudili, zato nas je tako prizadelo, ko smo videli, kakšen je odnos države in novega lastnika do Adrie. Ta lastnik v Adrio ni prišel zato, da bi jo rešil … Sam ne bi mogel početi tega, kar je počel, upam si trditi, da Adria ni bila prodana skladu 4K zato, da bi jo rešil, ampak zaradi drugih namenov.''
Avgusta 2019 se je Jovanović prijavil na razpis poljskega letalskega prevoznika LOT.
''Vedno sem govoril, da bom šel, ko se ne bom imel več dobro v podjetju. Morda se mi je bilo tudi zaradi tega lažje izpostaviti, ker sem vedel, da hočem oditi. Ko sem dobil službo v LOT, sem, priznam, nehal razmišljati o Adrii.''
V Adrii je bil kapitan, v novi letalski družbi pa je začel kot kopilot.
''Ocenil sem, da je to zame nov izziv, da bi rad še enkrat začel od začetka in si dokazal, da lahko v drugem podjetju spet dosežem naziv kapitana. V Adrii sem petnajst let letel na istem tipu letala, na CRJ, tam je bil povprečen let uro in pol, bilo je ogromno vzletov, pristankov, vedno se je mudilo, nenehno smo bili pod pritiskom, na čezoceanskih letih pa let traja enajst, dvanajst ur, vse poteka bolj umirjeno.''
Vse je potekalo po načrtih, ki pa jih je grobo prekrižala pandemija ...
''Vsi smo že mislili, da smo se rešili iz najhujšega, pa je udarila bolezen covid 19, ki je letalstvo spravila na kolena. Nihče ne ve, koliko časa bo to trajalo. Še vedno imam službo, ne vem, kaj bo, vsi čakamo, kako se bo vse skupaj odvilo, a še kar naprej pozitivno razmišljam, mislim, da se bodo stvari postavile na svoje mesto. Če se ne bodo, bom pa počel kaj drugega. Saj to ni konec sveta.''
Kaj se bo v naslednjih mesecih in letih dogajalo v letalstvu?
''Veliko letalskih družb izkorišča to krizo za zmanjševanje pravic in povečevanje delovnih obveznosti posadk. Nekatera podjetja bodo šla v stečaj, mislim pa, da bo na koncu bo ostalo nekaj velikih prevoznikov in nekaj nizkocenovnikov, da bo nastala neka normalna situacija. Ljudje so se navadili, da potujejo z letalom za nekaj evrov, tako nizke cene vozovnic so nelogične. Nizkocenovniki nimajo empatije do svojih zaposlenih ali do držav ali mest, kjer letijo. Pri njih je glavni kriterij trg. Nacionalni prevoznik, kot ga razumem, pa mora skrbeti za interese države, zato leti tudi na nedobičkonosnih linijah, ki jih potrebuje država. Tako je, na primer, Adria povezovala Balkan, kjer so bile za Slovenijo strateške destinacije. To je bistvo nacionalnega prevoznika, ki mora skrbeti za to, da je država povezljiva.''
Kako pilot Primož Jovanović spremlja in komentira ideje o ustanavljanju novega slovenskega letalskega prevoznika, o katerem se zadnje čase veliko govori?
''Takšnega podjetja kot je bila Adria zadnji dve leti, si nihče ne želi. To je bil kaos, za potnike in za zaposlene. Še vedno sem zagovornik novega prevoznika, podpiram te napore. V krizi, ki jo je povzročila epidemija bolezni covid 19, se je pokazalo, da letalskega prevoznika potrebujemo. Zaradi specifike trga ne bomo nikoli destinacija, privlačna za letalske prevoznike. Prepričan pa sem, da bi imelo prihodnost podjetje, ki bi ga vodili tako, da bi delali v skupno dobro, ne za svoj žep, lahko bi poslovalo pozitivno, kar smo dokazali tudi z izračuni. Žal pa tega preboja, še posebej v podjetjih, v katerih ima prste zraven država, ne zmoremo narediti, vedno so osebni interesi vodilnih nad koristmi podjetja.''
Zakaj je bil zadnji boj zaposlenih za rešitev Adrie neuspešen?
''Ko gledam za nazaj, vidim, da sem bil takrat, ko smo se trudili za rešitev Adrie, naiven, saj sploh nismo imeli možnosti za uspeh. To je bil ping pong med ministrstvom za gospodarstvo in DUTB, prelagali so odgovornost drug na drugega. Poskusili smo vse, kmalu sem ugotovil, da ne bomo dosegli ničesar. Če bi se politika zavzela za ustanovitev novega prevoznika, bi se na koncu izkazalo, da je bila to pravilna odločitev. Že pri prejšnji vladi sem spoznal, da se je najtežje za nekaj zavzeti, poskusiti, v to verjeti. Že zdavnaj so bili odločeni, mi pa smo se borili z mlini na veter. Bili smo kot naivni otroci, ki starše prepričujejo, da se nekaj splača. Žal mi je, da nikoli niso resno pristopili k analizi, mi smo nosili papirje na DUTB in na gospodarsko ministrstvo, zgodilo pa se ni nič.''
Se je Slovenija iz tega, kar se je dogajalo in zgodilo Adrii, kaj naučila?
''Ne vem, če se je Slovenija z Adrio kaj naučila. Ljudje hitro pozabljajo, verjamejo lepim besedam in obljubam. Slovenci kot narod smo malo zagrenjeni. Anonimni spletni troli so mi očitali, kaj se grem, kaj imam od tega. Izhajam iz nižjega srednjega razreda, odločil sem se za ta poklic, kar je od mene zahtevalo veliko časa, energije, odrekanj, denarja. Velik del mladosti sem preživel tako, da sem se učil, študiral, delal, da sem lahko za vse to plačeval. Nekateri moji vrstniki pa so uživali mladost, si kupovali avtomobile, motorje, potovali. Zakaj taka negativnost? Slovenija je lepa dežela, a ne vidim svetle prihodnosti, če se v glavah ljudi ne bo nekaj spremenilo …''
Primož Jovanović je še vedno prepričan, da se splača boriti za svoje ideale.
''Žal mi je, da nam ni uspelo v tem boju za Adrio. Takrat sem govoril, naj ne prelagajo odgovornosti le name. Ne vem, zakaj je ljudi strah. Kaj se jim pa lahko zgodi? Strah je ubil največ sanj. Strah je zaviralec človekovega razvoja. Vsi smo radi v coni ugodja, če pa hočeš izstopiti iz te cone, se je treba izpostaviti in poskusiti nekaj narediti. Treba se je boriti. Nam v boju za Adrio ni uspelo, a življenje gre naprej. Upam, da se bo v glavah ljudi, tudi politikov, kaj spremenilo, da bodo dali možnost tistim, ki znajo, ki imajo voljo, da nekaj naredijo. Sebe pri tem izvzemam, nikoli nisem imel želja po vodilnih položajih v podjetju, vedno me je veselilo le letenje.''
Ne zmanjka mu poguma. Kar Primož Jovanović reče, naredi. Sledi idealom, uresničuje svoje obljube in sanje. Že v mladih letih je govoril, da bo pilot reaktivnega letala in da bo s svojim reaktivcem preletel letališče v rodni Ajdovščini. Čez dvajset je to res storil, saj je kupil dva Galeba, ki ju je našel v Združenih državah Amerike. Enega je prodal, drugega mu je uspelo popraviti in obnoviti. Kaj se zdaj dogaja z njegovim Galebom?
''Narediti bi moral letni pregled, mehaniki iz Beograda, ki imajo edini licenco za to, pa zaradi covida 19 ne morejo priti v Slovenijo. Galeb je sladko-kisla zgodba o tem, da se lahko marsikaj doseže, naredi, če si nekaj res želiš, če v to vložiš trud. Treba je verjeti svojim sanjam.''
Kar Primož reče in obljubi, se zgodi …
''Potem bom pa rekel, da bo Slovenija čez dve ali tri leta normalna država, ki bo imela svojega letalskega prevoznika, da se bomo iz te krize tudi kaj naučili, razmislili o sebi in o smislu svojega življenja na Zemlji, in o tem, kako lahko pomagaš, da imajo tudi drugi lepše življenje.''
Primož Jovanović, komaj čakam, da vam pomaham, ko boste preleteli Ljubljano!
Spoštovane sopotnice in sopotniki, pristali smo. To je zadnja zgodba v seriji Adria4ever. Hvala, ker ste potovali z nami.
Sjoerd Willinge Prins
Nizozemec Sjoerd Willinge Prins je v Sloveniji živel šest let, v Adrii pa je bil zaposlen dve leti, tudi usposabljanje za pilota je končal v Sloveniji, v Adrijini letalski šoli.
“Veliko prošenj sem poslal, razmere so bile še vedno krizne, ko pa v Adrii niso več zahtevali aktivnega znanja slovenskega jezika, sem bil sprejet. To je bilo nekaj najboljšega, kar se mi je lahko zgodilo.”
Sjoerd je povedal, da so ga sodelavke in sodelavci zelo lepo sprejeli.
”V Adrii ni bilo pomembno, od kod si, ampak kako delaš. Vedno bom ponosen na to, da sem bil del Adrie.”
Kot večina zaposlenih je bil tudi Sjoerd Willinge Prins prepričan, da bo Adria prebrodila krizo, da se bo našla rešitev.
”Vse skupaj je tako žalostno. Kar se je zgodilo, je absurdno, to je bila nacionalna družba, ki je obstajala 60 let. Adria je bila ustanovljena 14. marca 1961, na isti dan se je rodila tudi moja mama. V tem vidim svojo posebno povezavo z Adrio. Tako žalostno je, da so Adrio pustili na cedilu.”
Kdo jo je pustil na cedilu?
”Številni vidijo krivca v skladu 4K Invest, po mojem mnenju pa so enako krivi tudi politiki. Veliko napačnih korakov je bilo storjenih. Zakaj so Adrio prodali skladu 4K Invest, zakaj so mu prodali sto odstotkov, zakaj so se odrekli družbi, ki je tako pomembna za državo … Videli smo, da so vzeli denar, da so se za vsem tem skrivali drugi projekti. Država nam je dajala lažno upanje, da nas bo na koncu rešila, pa smo dobili nož v hrbet.”
Sjoerd pravi, da je Janez iz Rovt igral pomembno vlogo pri odločitvah politikov o usodi Adrie: ‘‘Janez iz Rovt je tisti, ki gleda poročila, morda je z Adrio enkrat potoval na Zakintos, ko so imeli polurno zamudo in je bil zato prepričan, da je Adria najslabši letalski prevoznik na svetu. Politiki mislijo le nase, poskrbeti hočejo zase še za prihodnja štiri leta, skušajo se prikupiti z všečnimi projekti, da bodo spet izvoljeni. Če bi vlada dala za Adrio en evro, bi bil ta evro za Janeza iz Rovt preveč, ker on noče, da vlada daje denar za letalskega prevoznika. Politiki so samo nabirali točke pri volivcih in to, kar se je zgodilo, je bilo nesmiselno. Rad imam Slovenijo, nad slovensko politiko pa sem zelo razočaran.”
Gabriel in Tristan
Konec oktobra 2019 sem obiskala pilota Gabriela in Tristana, ki sta takrat živela v najeti hiši na obrobju Ljubljane. Kovčki so bili že v predsobi, vse je bilo pripravljeno za odhod. Adrie, zaradi katere sta prišla v Slovenijo, ni bilo več.
”Ko sem pristal v Sloveniji, sem se takoj zaljubil vanjo. Bil je junij, vse je bilo zeleno, zlahka sem si predstavljal, da bi tu živel … Za oba je bila to prva zaposlitev, življenje pilota je pustolovsko, rada potujeva in raziskujeva dežele, Slovenija je za to idealna,” je pripovedoval Francoz Tristan, ki je povedal, da sta z Gabrielom osvojila tudi Triglav.
”V Adrii je nastajala nekakšna skupnost tujih pilotov, bilo nas je kar precej in lepo so nas sprejeli. Francozi, Nizozemci, Finci, Švedi, Španci, Italijani, veliko različnih kultur na enem mestu in vsi skupaj smo se počutili kot del družine.”
Gabriel je povedal, da je v Sloveniji spoznal veliko prijateljev.
”Izobraževanje v Adrii je bilo vrhunsko, slovenski piloti so izkušeni, to je bila ena najboljših možnosti za usposabljanje.”
Oba sta že ob podpisu pogodbe o zaposlitvi vedela, da ima Adria finančne težave, a ju ni preveč skrbelo, saj sta vedela, da je nacionalni letalski prevoznik član Star Alliance, prepričana sta bila, da bodo Adrio rešili. Gabriela pa so zmotili žaljivi komentarji o Adrii, ki jih je videl na spletu.
”V Franciji, na primer, ljudje pogosto stavkajo, se veliko pritožujejo, hočejo boljšo prihodnost. To je del naše kulture. Ko se borimo, ko gremo na ceste, to ni boj proti zaposlenim ali proti podjetju, ampak proti tistim, ki sprejemajo slabe odločitve. Adria smo bili piloti, kabinsko in tehnično osebje ter številni drugi. V zadnjih letih, kolikor vem, niste slišali za napake teh zaposlenih. Če mi ne bi delali dobro, bi se zgodilo kaj slabega. Nič se ni zgodilo, ker smo bili stoodstotno predani svojemu delu. Naša prva naloga je bila pripeljati potnike varno do cilja, če je bilo le mogoče, tudi pravočasno, a to je že druga zgodba. Vsi zaposleni smo trdo delali, nam ni mogoče ničesar očitati, zdi se mi, da so to ljudje nekako prezrli.”
Obema je bilo hudo, ko sta zapuščala Slovenijo. Kaj nam sporoča Tristan?
”Hvala lepa za vse čudovite trenutke v tej lepi deželi, ponosni morate biti na to, kar imate, kar ste dosegli tukaj.”
Gabriel je dejal, da so ljudje v Sloveniji zelo gostoljubni.
”Včasih ne vidijo, kaj vse imajo, kaj so dosegli. Tudi Adria je bila nekaj odličnega za tako majhno državo, veliko stvari je v Sloveniji izjemnih, čiste ulice, lepe hiše, civilizirani ljudje, ni tako, kot je tam, od koder prihajam, tu je lepo v vseh pogledih, bodite ponosi na to, kar imate …”
Olivera Klaasen in Paolo Monguzzi
Konec julija 2017 je Adria Airways na začudenje številnih poznavalcev kupila večinski delež letalske družbe Etihad Regional, ki je letela pod imenom Darwin Airline. Novo podjetje, ki se je preimenovalo v Adria Airways Switzerland, je po nekaj mesecih bankrotiralo. Sedem članov kabinskega osebja nekdanjega Darwina je po stečaju ostalo pri Adrii Airways. Med njimi tudi stevardesa Olivera Klaasen in stevard Paolo Monguzzi. Letela sta z letališča Saarbrücken v Nemčiji.
Olivera Klaasen je postala stevardesa leta 1992, zamenjala je kar nekaj letalskih prevoznikov.
”V posadkah Adrie Airways so bili ljudje zelo spoštljivi in prijazni, takoj so nas sprejeli. Verjela sem, do zadnjega dne smo vsi verjeli, da bo Adria preživela. Zelo nas je potrlo. Pogrešala sem Adrio, predvsem sodelavke in sodelavce, pa tudi letalo CRJ, čudovito je leteti z njim, ni veliko, je pa hitro, odlično letalo. Za stečaj Adrie sem izvedela med dopustom na Baliju, vsi leti so bili odpovedani, nisem dobila novega urnika. Bilo je žalostno, razočaranje. V Adrii sem se počutila kot doma. Nikjer nisem srečala tako izobraženega, prijaznega in komunikacijsko veščega osebja,” je Olivera pripovedovala našemu dopisniku Janku Petrovcu, s katerim sta se srečala v okolici Rima.
Stevard Paolo Monguzzi živi blizu Milana. V 27 letih je delal za šest letalskih družb.
”Leta 2014 sem začel leteti za Darwin, ki je bil takrat v lasti Etihad Regional, po dveh letih je to podjetje bankrotiralo, ne vprašajte me, zakaj.”
Paolo je potem delal za Adrio Airways Switzerland, podjetje, ki je nastalo, ko je Adria Airways kupila Etihad Regional oz. Darwin Airline: ‘‘Ko sem se usposabljal v Ljubljani za delo na letalu CRJ, je šla švicarska Adria v stečaj, imel sem srečo, da me je Adria Airways potrebovala. Zgodba z Adrio se je tako začela 1. januarja 2017. Moje letališče je bilo v mestu Saarbrücken, to je v Nemčiji, blizu Luxemburga. Z Adrijinim letalom smo dnevno leteli za Luxair, Saarbrücken–Berlin, Berlin−Saarbrücken. To je trajalo dve leti.”
Kako je Paolo spoznaval svoje nove sodelavke in sodelavce v Adrii?
”Med usposabljanjem sem spoznal vse inštruktorje in vodjo Adrijinega kabinskega osebja, v Saarbrücken pa so prihajali piloti in letel sem z njimi in s člani Adrijinega kabinskega osebja. Menjavali so se vsak teden in tako sem jih spoznal veliko. Bil je užitek leteti z njimi, saj so bili zelo profesionalni. Vsak dan sem šel zaradi njih z veseljem v službo. Pogrešam jih. Zelo jih pogrešam.”
Čeprav je bil daleč od Ljubljane, se je Paolo marsikaj spraševal. O vlogi 4K Invest, tudi o tem, zakaj naj bi Adria kupila Etihad Regional, družbo s starimi turbopropelerskimi letali, s katerimi nihče več ni hotel leteti, Saab, proizvajalec teh letal, je propadel, rezervnih delov ni bilo mogoče dobiti … Paolo se še vedno pogosto sprašuje, kaj je bilo za vsem tem. Sumljivi posli.
”Če si v takem podjetju, kot je bila Adria v zadnjih letih, slediš toku … lahko odideš drugam ali pa ostaneš in upaš, da se bo vse dobro izteklo. Da bo bankrotiral nacionalni letalski prevoznik? To me je šokiralo, zdelo se mi je nemogoče, mislil sem, da se šalijo.”
Ko sva se pogovarjala o prihodnosti, mi je Paolo Monguzzi povedal, kako je po prejšnjem stečaju razmišljal, da ne bi bil več stevard, a je ugotovil, da je odvisen od letenja. Rekel mi je, da bo spet poskusil najti nekaj novega, ne bo obupal, kajti letenje je močnejše od njega.
Olivera, Paolo, Sjoerd, Tristan in Gabriel, srečno na vseh vaših poteh. V zraku in na tleh!
