''Ko se je izkazalo, da Adrie ne bomo rešili, da ne bo novega podjetja, sem se odločil, da se umaknem. Spoznali smo, kako deluje država, kakšni so bili njihovi resnični nameni pri ustanavljanju novega prevoznika in reševanju Adrie. Človek ne more mirno gledati, kaj bi se lahko naredilo in se ni naredilo.''
Primož Jovanović o Adrii, prodaji, zadnjem lastniku:
''Adria je bila za nas drugi dom. Nikoli nismo rekli, da gremo v službo, rekli smo, da gremo letet. To je bila druga dimenzija, zelo smo se trudili, zato nas je tako prizadelo, ko smo videli, kakšen je odnos države in novega lastnika do Adrie. Ta lastnik v Adrio ni prišel zato, da bi jo rešil … Sam ne bi mogel početi tega, kar je počel, upam si trditi, da Adria ni bila prodana skladu 4K zato, da bi jo rešil, ampak zaradi drugih namenov.''
Avgusta 2019 se je Jovanović prijavil na razpis poljskega letalskega prevoznika LOT.
''Vedno sem govoril, da bom šel, ko se ne bom imel več dobro v podjetju. Morda se mi je bilo tudi zaradi tega lažje izpostaviti, ker sem vedel, da hočem oditi. Ko sem dobil službo v LOT, sem, priznam, nehal razmišljati o Adrii.''
V Adrii je bil kapitan, v novi letalski družbi pa je začel kot kopilot.
''Ocenil sem, da je to zame nov izziv, da bi rad še enkrat začel od začetka in si dokazal, da lahko v drugem podjetju spet dosežem naziv kapitana. V Adrii sem petnajst let letel na istem tipu letala, na CRJ, tam je bil povprečen let uro in pol, bilo je ogromno vzletov, pristankov, vedno se je mudilo, nenehno smo bili pod pritiskom, na čezoceanskih letih pa let traja enajst, dvanajst ur, vse poteka bolj umirjeno.''
Vse je potekalo po načrtih, ki pa jih je grobo prekrižala pandemija ...
''Vsi smo že mislili, da smo se rešili iz najhujšega, pa je udarila bolezen covid 19, ki je letalstvo spravila na kolena. Nihče ne ve, koliko časa bo to trajalo. Še vedno imam službo, ne vem, kaj bo, vsi čakamo, kako se bo vse skupaj odvilo, a še kar naprej pozitivno razmišljam, mislim, da se bodo stvari postavile na svoje mesto. Če se ne bodo, bom pa počel kaj drugega. Saj to ni konec sveta.''
Kaj se bo v naslednjih mesecih in letih dogajalo v letalstvu?
''Veliko letalskih družb izkorišča to krizo za zmanjševanje pravic in povečevanje delovnih obveznosti posadk. Nekatera podjetja bodo šla v stečaj, mislim pa, da bo na koncu bo ostalo nekaj velikih prevoznikov in nekaj nizkocenovnikov, da bo nastala neka normalna situacija. Ljudje so se navadili, da potujejo z letalom za nekaj evrov, tako nizke cene vozovnic so nelogične. Nizkocenovniki nimajo empatije do svojih zaposlenih ali do držav ali mest, kjer letijo. Pri njih je glavni kriterij trg. Nacionalni prevoznik, kot ga razumem, pa mora skrbeti za interese države, zato leti tudi na nedobičkonosnih linijah, ki jih potrebuje država. Tako je, na primer, Adria povezovala Balkan, kjer so bile za Slovenijo strateške destinacije. To je bistvo nacionalnega prevoznika, ki mora skrbeti za to, da je država povezljiva.''
Kako pilot Primož Jovanović spremlja in komentira ideje o ustanavljanju novega slovenskega letalskega prevoznika, o katerem se zadnje čase veliko govori?
''Takšnega podjetja kot je bila Adria zadnji dve leti, si nihče ne želi. To je bil kaos, za potnike in za zaposlene. Še vedno sem zagovornik novega prevoznika, podpiram te napore. V krizi, ki jo je povzročila epidemija bolezni covid 19, se je pokazalo, da letalskega prevoznika potrebujemo. Zaradi specifike trga ne bomo nikoli destinacija, privlačna za letalske prevoznike. Prepričan pa sem, da bi imelo prihodnost podjetje, ki bi ga vodili tako, da bi delali v skupno dobro, ne za svoj žep, lahko bi poslovalo pozitivno, kar smo dokazali tudi z izračuni. Žal pa tega preboja, še posebej v podjetjih, v katerih ima prste zraven država, ne zmoremo narediti, vedno so osebni interesi vodilnih nad koristmi podjetja.''
Zakaj je bil zadnji boj zaposlenih za rešitev Adrie neuspešen?
''Ko gledam za nazaj, vidim, da sem bil takrat, ko smo se trudili za rešitev Adrie, naiven, saj sploh nismo imeli možnosti za uspeh. To je bil ping pong med ministrstvom za gospodarstvo in DUTB, prelagali so odgovornost drug na drugega. Poskusili smo vse, kmalu sem ugotovil, da ne bomo dosegli ničesar. Če bi se politika zavzela za ustanovitev novega prevoznika, bi se na koncu izkazalo, da je bila to pravilna odločitev. Že pri prejšnji vladi sem spoznal, da se je najtežje za nekaj zavzeti, poskusiti, v to verjeti. Že zdavnaj so bili odločeni, mi pa smo se borili z mlini na veter. Bili smo kot naivni otroci, ki starše prepričujejo, da se nekaj splača. Žal mi je, da nikoli niso resno pristopili k analizi, mi smo nosili papirje na DUTB in na gospodarsko ministrstvo, zgodilo pa se ni nič.''
Se je Slovenija iz tega, kar se je dogajalo in zgodilo Adrii, kaj naučila?
''Ne vem, če se je Slovenija z Adrio kaj naučila. Ljudje hitro pozabljajo, verjamejo lepim besedam in obljubam. Slovenci kot narod smo malo zagrenjeni. Anonimni spletni troli so mi očitali, kaj se grem, kaj imam od tega. Izhajam iz nižjega srednjega razreda, odločil sem se za ta poklic, kar je od mene zahtevalo veliko časa, energije, odrekanj, denarja. Velik del mladosti sem preživel tako, da sem se učil, študiral, delal, da sem lahko za vse to plačeval. Nekateri moji vrstniki pa so uživali mladost, si kupovali avtomobile, motorje, potovali. Zakaj taka negativnost? Slovenija je lepa dežela, a ne vidim svetle prihodnosti, če se v glavah ljudi ne bo nekaj spremenilo …''
Primož Jovanović je še vedno prepričan, da se splača boriti za svoje ideale.
''Žal mi je, da nam ni uspelo v tem boju za Adrio. Takrat sem govoril, naj ne prelagajo odgovornosti le name. Ne vem, zakaj je ljudi strah. Kaj se jim pa lahko zgodi? Strah je ubil največ sanj. Strah je zaviralec človekovega razvoja. Vsi smo radi v coni ugodja, če pa hočeš izstopiti iz te cone, se je treba izpostaviti in poskusiti nekaj narediti. Treba se je boriti. Nam v boju za Adrio ni uspelo, a življenje gre naprej. Upam, da se bo v glavah ljudi, tudi politikov, kaj spremenilo, da bodo dali možnost tistim, ki znajo, ki imajo voljo, da nekaj naredijo. Sebe pri tem izvzemam, nikoli nisem imel želja po vodilnih položajih v podjetju, vedno me je veselilo le letenje.''
Ne zmanjka mu poguma. Kar Primož Jovanović reče, naredi. Sledi idealom, uresničuje svoje obljube in sanje. Že v mladih letih je govoril, da bo pilot reaktivnega letala in da bo s svojim reaktivcem preletel letališče v rodni Ajdovščini. Čez dvajset je to res storil, saj je kupil dva Galeba, ki ju je našel v Združenih državah Amerike. Enega je prodal, drugega mu je uspelo popraviti in obnoviti. Kaj se zdaj dogaja z njegovim Galebom?
''Narediti bi moral letni pregled, mehaniki iz Beograda, ki imajo edini licenco za to, pa zaradi covida 19 ne morejo priti v Slovenijo. Galeb je sladko-kisla zgodba o tem, da se lahko marsikaj doseže, naredi, če si nekaj res želiš, če v to vložiš trud. Treba je verjeti svojim sanjam.''
Kar Primož reče in obljubi, se zgodi …
''Potem bom pa rekel, da bo Slovenija čez dve ali tri leta normalna država, ki bo imela svojega letalskega prevoznika, da se bomo iz te krize tudi kaj naučili, razmislili o sebi in o smislu svojega življenja na Zemlji, in o tem, kako lahko pomagaš, da imajo tudi drugi lepše življenje.''
Primož Jovanović, komaj čakam, da vam pomaham, ko boste preleteli Ljubljano!
Spoštovane sopotnice in sopotniki, pristali smo. To je zadnja zgodba v seriji Adria4ever. Hvala, ker ste potovali z nami.
''Ko se je izkazalo, da Adrie ne bomo rešili, da ne bo novega podjetja, sem se odločil, da se umaknem. Spoznali smo, kako deluje država, kakšni so bili njihovi resnični nameni pri ustanavljanju novega prevoznika in reševanju Adrie. Človek ne more mirno gledati, kaj bi se lahko naredilo in se ni naredilo.''
Primož Jovanović o Adrii, prodaji, zadnjem lastniku:
''Adria je bila za nas drugi dom. Nikoli nismo rekli, da gremo v službo, rekli smo, da gremo letet. To je bila druga dimenzija, zelo smo se trudili, zato nas je tako prizadelo, ko smo videli, kakšen je odnos države in novega lastnika do Adrie. Ta lastnik v Adrio ni prišel zato, da bi jo rešil … Sam ne bi mogel početi tega, kar je počel, upam si trditi, da Adria ni bila prodana skladu 4K zato, da bi jo rešil, ampak zaradi drugih namenov.''
Avgusta 2019 se je Jovanović prijavil na razpis poljskega letalskega prevoznika LOT.
''Vedno sem govoril, da bom šel, ko se ne bom imel več dobro v podjetju. Morda se mi je bilo tudi zaradi tega lažje izpostaviti, ker sem vedel, da hočem oditi. Ko sem dobil službo v LOT, sem, priznam, nehal razmišljati o Adrii.''
V Adrii je bil kapitan, v novi letalski družbi pa je začel kot kopilot.
''Ocenil sem, da je to zame nov izziv, da bi rad še enkrat začel od začetka in si dokazal, da lahko v drugem podjetju spet dosežem naziv kapitana. V Adrii sem petnajst let letel na istem tipu letala, na CRJ, tam je bil povprečen let uro in pol, bilo je ogromno vzletov, pristankov, vedno se je mudilo, nenehno smo bili pod pritiskom, na čezoceanskih letih pa let traja enajst, dvanajst ur, vse poteka bolj umirjeno.''
Vse je potekalo po načrtih, ki pa jih je grobo prekrižala pandemija ...
''Vsi smo že mislili, da smo se rešili iz najhujšega, pa je udarila bolezen covid 19, ki je letalstvo spravila na kolena. Nihče ne ve, koliko časa bo to trajalo. Še vedno imam službo, ne vem, kaj bo, vsi čakamo, kako se bo vse skupaj odvilo, a še kar naprej pozitivno razmišljam, mislim, da se bodo stvari postavile na svoje mesto. Če se ne bodo, bom pa počel kaj drugega. Saj to ni konec sveta.''
Kaj se bo v naslednjih mesecih in letih dogajalo v letalstvu?
''Veliko letalskih družb izkorišča to krizo za zmanjševanje pravic in povečevanje delovnih obveznosti posadk. Nekatera podjetja bodo šla v stečaj, mislim pa, da bo na koncu bo ostalo nekaj velikih prevoznikov in nekaj nizkocenovnikov, da bo nastala neka normalna situacija. Ljudje so se navadili, da potujejo z letalom za nekaj evrov, tako nizke cene vozovnic so nelogične. Nizkocenovniki nimajo empatije do svojih zaposlenih ali do držav ali mest, kjer letijo. Pri njih je glavni kriterij trg. Nacionalni prevoznik, kot ga razumem, pa mora skrbeti za interese države, zato leti tudi na nedobičkonosnih linijah, ki jih potrebuje država. Tako je, na primer, Adria povezovala Balkan, kjer so bile za Slovenijo strateške destinacije. To je bistvo nacionalnega prevoznika, ki mora skrbeti za to, da je država povezljiva.''
Kako pilot Primož Jovanović spremlja in komentira ideje o ustanavljanju novega slovenskega letalskega prevoznika, o katerem se zadnje čase veliko govori?
''Takšnega podjetja kot je bila Adria zadnji dve leti, si nihče ne želi. To je bil kaos, za potnike in za zaposlene. Še vedno sem zagovornik novega prevoznika, podpiram te napore. V krizi, ki jo je povzročila epidemija bolezni covid 19, se je pokazalo, da letalskega prevoznika potrebujemo. Zaradi specifike trga ne bomo nikoli destinacija, privlačna za letalske prevoznike. Prepričan pa sem, da bi imelo prihodnost podjetje, ki bi ga vodili tako, da bi delali v skupno dobro, ne za svoj žep, lahko bi poslovalo pozitivno, kar smo dokazali tudi z izračuni. Žal pa tega preboja, še posebej v podjetjih, v katerih ima prste zraven država, ne zmoremo narediti, vedno so osebni interesi vodilnih nad koristmi podjetja.''
Zakaj je bil zadnji boj zaposlenih za rešitev Adrie neuspešen?
''Ko gledam za nazaj, vidim, da sem bil takrat, ko smo se trudili za rešitev Adrie, naiven, saj sploh nismo imeli možnosti za uspeh. To je bil ping pong med ministrstvom za gospodarstvo in DUTB, prelagali so odgovornost drug na drugega. Poskusili smo vse, kmalu sem ugotovil, da ne bomo dosegli ničesar. Če bi se politika zavzela za ustanovitev novega prevoznika, bi se na koncu izkazalo, da je bila to pravilna odločitev. Že pri prejšnji vladi sem spoznal, da se je najtežje za nekaj zavzeti, poskusiti, v to verjeti. Že zdavnaj so bili odločeni, mi pa smo se borili z mlini na veter. Bili smo kot naivni otroci, ki starše prepričujejo, da se nekaj splača. Žal mi je, da nikoli niso resno pristopili k analizi, mi smo nosili papirje na DUTB in na gospodarsko ministrstvo, zgodilo pa se ni nič.''
Se je Slovenija iz tega, kar se je dogajalo in zgodilo Adrii, kaj naučila?
''Ne vem, če se je Slovenija z Adrio kaj naučila. Ljudje hitro pozabljajo, verjamejo lepim besedam in obljubam. Slovenci kot narod smo malo zagrenjeni. Anonimni spletni troli so mi očitali, kaj se grem, kaj imam od tega. Izhajam iz nižjega srednjega razreda, odločil sem se za ta poklic, kar je od mene zahtevalo veliko časa, energije, odrekanj, denarja. Velik del mladosti sem preživel tako, da sem se učil, študiral, delal, da sem lahko za vse to plačeval. Nekateri moji vrstniki pa so uživali mladost, si kupovali avtomobile, motorje, potovali. Zakaj taka negativnost? Slovenija je lepa dežela, a ne vidim svetle prihodnosti, če se v glavah ljudi ne bo nekaj spremenilo …''
Primož Jovanović je še vedno prepričan, da se splača boriti za svoje ideale.
''Žal mi je, da nam ni uspelo v tem boju za Adrio. Takrat sem govoril, naj ne prelagajo odgovornosti le name. Ne vem, zakaj je ljudi strah. Kaj se jim pa lahko zgodi? Strah je ubil največ sanj. Strah je zaviralec človekovega razvoja. Vsi smo radi v coni ugodja, če pa hočeš izstopiti iz te cone, se je treba izpostaviti in poskusiti nekaj narediti. Treba se je boriti. Nam v boju za Adrio ni uspelo, a življenje gre naprej. Upam, da se bo v glavah ljudi, tudi politikov, kaj spremenilo, da bodo dali možnost tistim, ki znajo, ki imajo voljo, da nekaj naredijo. Sebe pri tem izvzemam, nikoli nisem imel želja po vodilnih položajih v podjetju, vedno me je veselilo le letenje.''
Ne zmanjka mu poguma. Kar Primož Jovanović reče, naredi. Sledi idealom, uresničuje svoje obljube in sanje. Že v mladih letih je govoril, da bo pilot reaktivnega letala in da bo s svojim reaktivcem preletel letališče v rodni Ajdovščini. Čez dvajset je to res storil, saj je kupil dva Galeba, ki ju je našel v Združenih državah Amerike. Enega je prodal, drugega mu je uspelo popraviti in obnoviti. Kaj se zdaj dogaja z njegovim Galebom?
''Narediti bi moral letni pregled, mehaniki iz Beograda, ki imajo edini licenco za to, pa zaradi covida 19 ne morejo priti v Slovenijo. Galeb je sladko-kisla zgodba o tem, da se lahko marsikaj doseže, naredi, če si nekaj res želiš, če v to vložiš trud. Treba je verjeti svojim sanjam.''
Kar Primož reče in obljubi, se zgodi …
''Potem bom pa rekel, da bo Slovenija čez dve ali tri leta normalna država, ki bo imela svojega letalskega prevoznika, da se bomo iz te krize tudi kaj naučili, razmislili o sebi in o smislu svojega življenja na Zemlji, in o tem, kako lahko pomagaš, da imajo tudi drugi lepše življenje.''
Primož Jovanović, komaj čakam, da vam pomaham, ko boste preleteli Ljubljano!
Spoštovane sopotnice in sopotniki, pristali smo. To je zadnja zgodba v seriji Adria4ever. Hvala, ker ste potovali z nami.
Pilot in presojevalec Dejan Slodej je prišel v Adrio pred 32 leti, začel je kot kopilot na letalu DC-9.
Ali se piloti posebej navežejo na kakšno letalo?
”Najbolj nam priraste k srcu prvo letalo. Vsako letalo ima svoje posebnosti, slabosti, prednosti, ki se jih naučimo in nekako z njimi živimo.”
Slodej je bil od 2004 do 2008 direktor letalske operative, takrat je bilo v Adrii približno 120 pilotov in 200 članic in članov kabinskega osebja. V letalsko operativo so takrat spadali posadke letal, inženirji, ki so se ukvarjali z izračuni sposobnosti letal, načrtovanjem letov, operativno osebje, ki je razporejalo letala in posadke, ter celotno usposabljanje.
Dejan Slodej se je ukvarjal tudi s presojami. Ker je Adria želela tesneje sodelovati z Lufthanso, je morala zadostiti vsem zahtevam Lufthanse in standardom v mednarodnem letalskem prometu, zato je bilo treba vse redno preverjati. Audit, presoja ali revizija, pomeni, da so vsako leto v Adrii pregledovali oddelke, dokumentacijo, izvedbo …
”V letalstvu smo navajeni, da nenehno potekajo presojanja, to ni inšpekcija, temveč strokovno sodelovanje.”
V preteklosti so se letalske nesreče zgodile zaradi tehničnih razlogov, zdaj jih povzročijo sistemske napake, razlaga Slodej.
”Treba je poskrbeti, da je napak v sistemu čim manj.”
Adria je bila zelo cenjena na strokovnem področju, poudarja Dejan Slodej.
”Po strokovnosti in usposobljenosti posadk nismo bili na vrhu, bili pa smo pri vrhu.”
Kako se je po 32 letih poslovil od Adrie?
”Čudni občutki. Adrijci nismo nikoli verjeli, da se bo to zgodilo. Slutili smo, da je mogoče, verjeli pa nikoli nismo.”
Njegov zadnji let je bil iz Frankfurta v Ljubljano. Na katerega pa ima najlepše spomine?
”Na prvega. Z DC-9 iz Ljubljane v Beograd. Takrat sem bil prvič član posadke na letalu. To je poseben občutek, ker si del ekipe, ki počne nekaj lepega.”
Andrej Petelin je v Adrii Airways vodil sisteme zagotavljanja varnosti in skladnosti.
V pogovoru je omenil znano misel dr. Jamesa Reasona:
”Letalske nesreče se ne dogajajo posameznikom, temveč organizacijam.”
Reason je tudi avtor modela, ki se imenuje švicarski sir.
”Kar proučujemo, lahko narežemo na rezine kot švicarski sir. Prvo rezino imajo lastniki, drugo vodstvo, in tako naprej. Vsaka rezina ima luknje, te luknje so latentne napake v sistemu.”
Andrej Petelin je slikovito pojasnil, zakaj v letalstvu tako resno in dosledno spoštujejo pravila.
”V letalstvu so pravila napisana s krvjo in označena s križi.”
Letalski prevoznik mora imeti vse podrobno dokumentirano, opredeljeno, vse to pa mora delovati tudi v praksi.
”Enkrat na dve leti pride mednarodna ekipa, 5 ali 6 presojevalcev teden dni vse podrobno pregleda. V Adrii so pri zadnji presoji našli le eno neskladje, pa še pri tem je bilo treba dopisati le dva stavka.”
Veljavnost certifikatov se izteka, obnoviti pa jih ni mogoče čez noč, dodaja Andrej Petelin, ki meni, da je Adria dosegla najvišjo znano raven v letalstvu.
”Usposobljenost pilotov je kompenzirala marsikatero šibkost v rezinah švicarskega sira.”
Kje je bilo v Adrii največ lukenj? ”Na vrhu,” kot iz topa odgovori Petelin.
Znanci so ga spraševali, če je varno leteti z Adrio … Odgovoril jim je:
”Dokler bodo kapitani ljudje, ki so se usposobili in zrasli v naši hiši, me ne skrbi.”
Andrej Petelin je zelo ponosen, da je lahko trideset let sodeloval z odličnimi ekipami Adrie Airways.
”Takšno kulturo podjetja, kot jo je imela imela Adria na operativni ravni, je treba v tem neoliberalističnem svetu iskati z lučjo pri belem dnevu.”
