''Ko se je izkazalo, da Adrie ne bomo rešili, da ne bo novega podjetja, sem se odločil, da se umaknem. Spoznali smo, kako deluje država, kakšni so bili njihovi resnični nameni pri ustanavljanju novega prevoznika in reševanju Adrie. Človek ne more mirno gledati, kaj bi se lahko naredilo in se ni naredilo.''
Primož Jovanović o Adrii, prodaji, zadnjem lastniku:
''Adria je bila za nas drugi dom. Nikoli nismo rekli, da gremo v službo, rekli smo, da gremo letet. To je bila druga dimenzija, zelo smo se trudili, zato nas je tako prizadelo, ko smo videli, kakšen je odnos države in novega lastnika do Adrie. Ta lastnik v Adrio ni prišel zato, da bi jo rešil … Sam ne bi mogel početi tega, kar je počel, upam si trditi, da Adria ni bila prodana skladu 4K zato, da bi jo rešil, ampak zaradi drugih namenov.''
Avgusta 2019 se je Jovanović prijavil na razpis poljskega letalskega prevoznika LOT.
''Vedno sem govoril, da bom šel, ko se ne bom imel več dobro v podjetju. Morda se mi je bilo tudi zaradi tega lažje izpostaviti, ker sem vedel, da hočem oditi. Ko sem dobil službo v LOT, sem, priznam, nehal razmišljati o Adrii.''
V Adrii je bil kapitan, v novi letalski družbi pa je začel kot kopilot.
''Ocenil sem, da je to zame nov izziv, da bi rad še enkrat začel od začetka in si dokazal, da lahko v drugem podjetju spet dosežem naziv kapitana. V Adrii sem petnajst let letel na istem tipu letala, na CRJ, tam je bil povprečen let uro in pol, bilo je ogromno vzletov, pristankov, vedno se je mudilo, nenehno smo bili pod pritiskom, na čezoceanskih letih pa let traja enajst, dvanajst ur, vse poteka bolj umirjeno.''
Vse je potekalo po načrtih, ki pa jih je grobo prekrižala pandemija ...
''Vsi smo že mislili, da smo se rešili iz najhujšega, pa je udarila bolezen covid 19, ki je letalstvo spravila na kolena. Nihče ne ve, koliko časa bo to trajalo. Še vedno imam službo, ne vem, kaj bo, vsi čakamo, kako se bo vse skupaj odvilo, a še kar naprej pozitivno razmišljam, mislim, da se bodo stvari postavile na svoje mesto. Če se ne bodo, bom pa počel kaj drugega. Saj to ni konec sveta.''
Kaj se bo v naslednjih mesecih in letih dogajalo v letalstvu?
''Veliko letalskih družb izkorišča to krizo za zmanjševanje pravic in povečevanje delovnih obveznosti posadk. Nekatera podjetja bodo šla v stečaj, mislim pa, da bo na koncu bo ostalo nekaj velikih prevoznikov in nekaj nizkocenovnikov, da bo nastala neka normalna situacija. Ljudje so se navadili, da potujejo z letalom za nekaj evrov, tako nizke cene vozovnic so nelogične. Nizkocenovniki nimajo empatije do svojih zaposlenih ali do držav ali mest, kjer letijo. Pri njih je glavni kriterij trg. Nacionalni prevoznik, kot ga razumem, pa mora skrbeti za interese države, zato leti tudi na nedobičkonosnih linijah, ki jih potrebuje država. Tako je, na primer, Adria povezovala Balkan, kjer so bile za Slovenijo strateške destinacije. To je bistvo nacionalnega prevoznika, ki mora skrbeti za to, da je država povezljiva.''
Kako pilot Primož Jovanović spremlja in komentira ideje o ustanavljanju novega slovenskega letalskega prevoznika, o katerem se zadnje čase veliko govori?
''Takšnega podjetja kot je bila Adria zadnji dve leti, si nihče ne želi. To je bil kaos, za potnike in za zaposlene. Še vedno sem zagovornik novega prevoznika, podpiram te napore. V krizi, ki jo je povzročila epidemija bolezni covid 19, se je pokazalo, da letalskega prevoznika potrebujemo. Zaradi specifike trga ne bomo nikoli destinacija, privlačna za letalske prevoznike. Prepričan pa sem, da bi imelo prihodnost podjetje, ki bi ga vodili tako, da bi delali v skupno dobro, ne za svoj žep, lahko bi poslovalo pozitivno, kar smo dokazali tudi z izračuni. Žal pa tega preboja, še posebej v podjetjih, v katerih ima prste zraven država, ne zmoremo narediti, vedno so osebni interesi vodilnih nad koristmi podjetja.''
Zakaj je bil zadnji boj zaposlenih za rešitev Adrie neuspešen?
''Ko gledam za nazaj, vidim, da sem bil takrat, ko smo se trudili za rešitev Adrie, naiven, saj sploh nismo imeli možnosti za uspeh. To je bil ping pong med ministrstvom za gospodarstvo in DUTB, prelagali so odgovornost drug na drugega. Poskusili smo vse, kmalu sem ugotovil, da ne bomo dosegli ničesar. Če bi se politika zavzela za ustanovitev novega prevoznika, bi se na koncu izkazalo, da je bila to pravilna odločitev. Že pri prejšnji vladi sem spoznal, da se je najtežje za nekaj zavzeti, poskusiti, v to verjeti. Že zdavnaj so bili odločeni, mi pa smo se borili z mlini na veter. Bili smo kot naivni otroci, ki starše prepričujejo, da se nekaj splača. Žal mi je, da nikoli niso resno pristopili k analizi, mi smo nosili papirje na DUTB in na gospodarsko ministrstvo, zgodilo pa se ni nič.''
Se je Slovenija iz tega, kar se je dogajalo in zgodilo Adrii, kaj naučila?
''Ne vem, če se je Slovenija z Adrio kaj naučila. Ljudje hitro pozabljajo, verjamejo lepim besedam in obljubam. Slovenci kot narod smo malo zagrenjeni. Anonimni spletni troli so mi očitali, kaj se grem, kaj imam od tega. Izhajam iz nižjega srednjega razreda, odločil sem se za ta poklic, kar je od mene zahtevalo veliko časa, energije, odrekanj, denarja. Velik del mladosti sem preživel tako, da sem se učil, študiral, delal, da sem lahko za vse to plačeval. Nekateri moji vrstniki pa so uživali mladost, si kupovali avtomobile, motorje, potovali. Zakaj taka negativnost? Slovenija je lepa dežela, a ne vidim svetle prihodnosti, če se v glavah ljudi ne bo nekaj spremenilo …''
Primož Jovanović je še vedno prepričan, da se splača boriti za svoje ideale.
''Žal mi je, da nam ni uspelo v tem boju za Adrio. Takrat sem govoril, naj ne prelagajo odgovornosti le name. Ne vem, zakaj je ljudi strah. Kaj se jim pa lahko zgodi? Strah je ubil največ sanj. Strah je zaviralec človekovega razvoja. Vsi smo radi v coni ugodja, če pa hočeš izstopiti iz te cone, se je treba izpostaviti in poskusiti nekaj narediti. Treba se je boriti. Nam v boju za Adrio ni uspelo, a življenje gre naprej. Upam, da se bo v glavah ljudi, tudi politikov, kaj spremenilo, da bodo dali možnost tistim, ki znajo, ki imajo voljo, da nekaj naredijo. Sebe pri tem izvzemam, nikoli nisem imel želja po vodilnih položajih v podjetju, vedno me je veselilo le letenje.''
Ne zmanjka mu poguma. Kar Primož Jovanović reče, naredi. Sledi idealom, uresničuje svoje obljube in sanje. Že v mladih letih je govoril, da bo pilot reaktivnega letala in da bo s svojim reaktivcem preletel letališče v rodni Ajdovščini. Čez dvajset je to res storil, saj je kupil dva Galeba, ki ju je našel v Združenih državah Amerike. Enega je prodal, drugega mu je uspelo popraviti in obnoviti. Kaj se zdaj dogaja z njegovim Galebom?
''Narediti bi moral letni pregled, mehaniki iz Beograda, ki imajo edini licenco za to, pa zaradi covida 19 ne morejo priti v Slovenijo. Galeb je sladko-kisla zgodba o tem, da se lahko marsikaj doseže, naredi, če si nekaj res želiš, če v to vložiš trud. Treba je verjeti svojim sanjam.''
Kar Primož reče in obljubi, se zgodi …
''Potem bom pa rekel, da bo Slovenija čez dve ali tri leta normalna država, ki bo imela svojega letalskega prevoznika, da se bomo iz te krize tudi kaj naučili, razmislili o sebi in o smislu svojega življenja na Zemlji, in o tem, kako lahko pomagaš, da imajo tudi drugi lepše življenje.''
Primož Jovanović, komaj čakam, da vam pomaham, ko boste preleteli Ljubljano!
Spoštovane sopotnice in sopotniki, pristali smo. To je zadnja zgodba v seriji Adria4ever. Hvala, ker ste potovali z nami.
''Ko se je izkazalo, da Adrie ne bomo rešili, da ne bo novega podjetja, sem se odločil, da se umaknem. Spoznali smo, kako deluje država, kakšni so bili njihovi resnični nameni pri ustanavljanju novega prevoznika in reševanju Adrie. Človek ne more mirno gledati, kaj bi se lahko naredilo in se ni naredilo.''
Primož Jovanović o Adrii, prodaji, zadnjem lastniku:
''Adria je bila za nas drugi dom. Nikoli nismo rekli, da gremo v službo, rekli smo, da gremo letet. To je bila druga dimenzija, zelo smo se trudili, zato nas je tako prizadelo, ko smo videli, kakšen je odnos države in novega lastnika do Adrie. Ta lastnik v Adrio ni prišel zato, da bi jo rešil … Sam ne bi mogel početi tega, kar je počel, upam si trditi, da Adria ni bila prodana skladu 4K zato, da bi jo rešil, ampak zaradi drugih namenov.''
Avgusta 2019 se je Jovanović prijavil na razpis poljskega letalskega prevoznika LOT.
''Vedno sem govoril, da bom šel, ko se ne bom imel več dobro v podjetju. Morda se mi je bilo tudi zaradi tega lažje izpostaviti, ker sem vedel, da hočem oditi. Ko sem dobil službo v LOT, sem, priznam, nehal razmišljati o Adrii.''
V Adrii je bil kapitan, v novi letalski družbi pa je začel kot kopilot.
''Ocenil sem, da je to zame nov izziv, da bi rad še enkrat začel od začetka in si dokazal, da lahko v drugem podjetju spet dosežem naziv kapitana. V Adrii sem petnajst let letel na istem tipu letala, na CRJ, tam je bil povprečen let uro in pol, bilo je ogromno vzletov, pristankov, vedno se je mudilo, nenehno smo bili pod pritiskom, na čezoceanskih letih pa let traja enajst, dvanajst ur, vse poteka bolj umirjeno.''
Vse je potekalo po načrtih, ki pa jih je grobo prekrižala pandemija ...
''Vsi smo že mislili, da smo se rešili iz najhujšega, pa je udarila bolezen covid 19, ki je letalstvo spravila na kolena. Nihče ne ve, koliko časa bo to trajalo. Še vedno imam službo, ne vem, kaj bo, vsi čakamo, kako se bo vse skupaj odvilo, a še kar naprej pozitivno razmišljam, mislim, da se bodo stvari postavile na svoje mesto. Če se ne bodo, bom pa počel kaj drugega. Saj to ni konec sveta.''
Kaj se bo v naslednjih mesecih in letih dogajalo v letalstvu?
''Veliko letalskih družb izkorišča to krizo za zmanjševanje pravic in povečevanje delovnih obveznosti posadk. Nekatera podjetja bodo šla v stečaj, mislim pa, da bo na koncu bo ostalo nekaj velikih prevoznikov in nekaj nizkocenovnikov, da bo nastala neka normalna situacija. Ljudje so se navadili, da potujejo z letalom za nekaj evrov, tako nizke cene vozovnic so nelogične. Nizkocenovniki nimajo empatije do svojih zaposlenih ali do držav ali mest, kjer letijo. Pri njih je glavni kriterij trg. Nacionalni prevoznik, kot ga razumem, pa mora skrbeti za interese države, zato leti tudi na nedobičkonosnih linijah, ki jih potrebuje država. Tako je, na primer, Adria povezovala Balkan, kjer so bile za Slovenijo strateške destinacije. To je bistvo nacionalnega prevoznika, ki mora skrbeti za to, da je država povezljiva.''
Kako pilot Primož Jovanović spremlja in komentira ideje o ustanavljanju novega slovenskega letalskega prevoznika, o katerem se zadnje čase veliko govori?
''Takšnega podjetja kot je bila Adria zadnji dve leti, si nihče ne želi. To je bil kaos, za potnike in za zaposlene. Še vedno sem zagovornik novega prevoznika, podpiram te napore. V krizi, ki jo je povzročila epidemija bolezni covid 19, se je pokazalo, da letalskega prevoznika potrebujemo. Zaradi specifike trga ne bomo nikoli destinacija, privlačna za letalske prevoznike. Prepričan pa sem, da bi imelo prihodnost podjetje, ki bi ga vodili tako, da bi delali v skupno dobro, ne za svoj žep, lahko bi poslovalo pozitivno, kar smo dokazali tudi z izračuni. Žal pa tega preboja, še posebej v podjetjih, v katerih ima prste zraven država, ne zmoremo narediti, vedno so osebni interesi vodilnih nad koristmi podjetja.''
Zakaj je bil zadnji boj zaposlenih za rešitev Adrie neuspešen?
''Ko gledam za nazaj, vidim, da sem bil takrat, ko smo se trudili za rešitev Adrie, naiven, saj sploh nismo imeli možnosti za uspeh. To je bil ping pong med ministrstvom za gospodarstvo in DUTB, prelagali so odgovornost drug na drugega. Poskusili smo vse, kmalu sem ugotovil, da ne bomo dosegli ničesar. Če bi se politika zavzela za ustanovitev novega prevoznika, bi se na koncu izkazalo, da je bila to pravilna odločitev. Že pri prejšnji vladi sem spoznal, da se je najtežje za nekaj zavzeti, poskusiti, v to verjeti. Že zdavnaj so bili odločeni, mi pa smo se borili z mlini na veter. Bili smo kot naivni otroci, ki starše prepričujejo, da se nekaj splača. Žal mi je, da nikoli niso resno pristopili k analizi, mi smo nosili papirje na DUTB in na gospodarsko ministrstvo, zgodilo pa se ni nič.''
Se je Slovenija iz tega, kar se je dogajalo in zgodilo Adrii, kaj naučila?
''Ne vem, če se je Slovenija z Adrio kaj naučila. Ljudje hitro pozabljajo, verjamejo lepim besedam in obljubam. Slovenci kot narod smo malo zagrenjeni. Anonimni spletni troli so mi očitali, kaj se grem, kaj imam od tega. Izhajam iz nižjega srednjega razreda, odločil sem se za ta poklic, kar je od mene zahtevalo veliko časa, energije, odrekanj, denarja. Velik del mladosti sem preživel tako, da sem se učil, študiral, delal, da sem lahko za vse to plačeval. Nekateri moji vrstniki pa so uživali mladost, si kupovali avtomobile, motorje, potovali. Zakaj taka negativnost? Slovenija je lepa dežela, a ne vidim svetle prihodnosti, če se v glavah ljudi ne bo nekaj spremenilo …''
Primož Jovanović je še vedno prepričan, da se splača boriti za svoje ideale.
''Žal mi je, da nam ni uspelo v tem boju za Adrio. Takrat sem govoril, naj ne prelagajo odgovornosti le name. Ne vem, zakaj je ljudi strah. Kaj se jim pa lahko zgodi? Strah je ubil največ sanj. Strah je zaviralec človekovega razvoja. Vsi smo radi v coni ugodja, če pa hočeš izstopiti iz te cone, se je treba izpostaviti in poskusiti nekaj narediti. Treba se je boriti. Nam v boju za Adrio ni uspelo, a življenje gre naprej. Upam, da se bo v glavah ljudi, tudi politikov, kaj spremenilo, da bodo dali možnost tistim, ki znajo, ki imajo voljo, da nekaj naredijo. Sebe pri tem izvzemam, nikoli nisem imel želja po vodilnih položajih v podjetju, vedno me je veselilo le letenje.''
Ne zmanjka mu poguma. Kar Primož Jovanović reče, naredi. Sledi idealom, uresničuje svoje obljube in sanje. Že v mladih letih je govoril, da bo pilot reaktivnega letala in da bo s svojim reaktivcem preletel letališče v rodni Ajdovščini. Čez dvajset je to res storil, saj je kupil dva Galeba, ki ju je našel v Združenih državah Amerike. Enega je prodal, drugega mu je uspelo popraviti in obnoviti. Kaj se zdaj dogaja z njegovim Galebom?
''Narediti bi moral letni pregled, mehaniki iz Beograda, ki imajo edini licenco za to, pa zaradi covida 19 ne morejo priti v Slovenijo. Galeb je sladko-kisla zgodba o tem, da se lahko marsikaj doseže, naredi, če si nekaj res želiš, če v to vložiš trud. Treba je verjeti svojim sanjam.''
Kar Primož reče in obljubi, se zgodi …
''Potem bom pa rekel, da bo Slovenija čez dve ali tri leta normalna država, ki bo imela svojega letalskega prevoznika, da se bomo iz te krize tudi kaj naučili, razmislili o sebi in o smislu svojega življenja na Zemlji, in o tem, kako lahko pomagaš, da imajo tudi drugi lepše življenje.''
Primož Jovanović, komaj čakam, da vam pomaham, ko boste preleteli Ljubljano!
Spoštovane sopotnice in sopotniki, pristali smo. To je zadnja zgodba v seriji Adria4ever. Hvala, ker ste potovali z nami.
”V evropskem in svetovnem merilu smo v tej industriji nekaj pomenili, ” razlaga Pavel Prhavc. Že tretja generacija legendarne družine Prhavc se ukvarja z letalsko tehniko. Jože Prhavc, oče Pavla Prhavca, je bil marca 1962 zaposlen v podjetju Adria Aviopromet, pred ustanovitvijo Adrie pa se je ukvarjal z modelarstvom in delal v Libisu (Letalski inštitut Branko Ivanuš Slovenija), kjer so proizvajali manjša letala.
”Ko sem končal maturo, sem se odločal med študijem medicine in strojništva. Tisto poletje me je letalstvo zasvojilo. Na Brniku sem, čeprav zdaj delam v drugem podjetju, v istem nadstropju iste stavbe že od leta 1974.”
Pavel Prhavc, ki se že več kot 45 let ukvarja z velikimi letečimi pacienti, v smehu pravi, da je med medicino in letalsko tehniko kar nekaj podobnosti:
”Zdravniki gledajo notranjost človeka, mi gledamo notranjost motorja … ”
Pavel Prhavc o dosežkih Adrie
Adria je bila prva letalska družba iz vzhodnega bloka, ki je dobila prometne pravice za letenje v Združene države Amerike, pove Pavel Prhavc, ko našteva številne dosežke Adrie in opisuje, kako so potekali nakupi novih letal, najprej DC-9, potem Airbus 320 in Bombardierjevih letal CRJ. Leta 1969 je na Brniku pristal DC-9, ko je vstopil vanj, je dišal po novem, kot avto, se spominja Pavel Prhavc, ki je takrat nestrpno čakal očeta, da se z novim letalom Adrie vrne iz Združenih držav Amerike.
Prhavc omenja tudi očeta Boeinga 747, to je bil Joe Sutter, ki je bil ponosen na svoje slovenske korenine. Pavel Prhavc pripoveduje, da se je rad družil z njim. Joe Sutter je živel za letalstvo, Adrii je bil zelo naklonjen. Zanimivo pa je, da Adria nikoli ni imela Boeingovega letala.
”V letalstvu ni tako enostavno preiti z enega proizvajalca na drugega.”
Tehniki Adrie so za Airbus usposabljali tuje mehanike, tehnika Adrie Airways je vzdrževala letala drugih prevoznikov oziroma tretjih oseb, po kakovostnih storitvah je kmalu zaslovela daleč naokrog, postali so tudi prvi vzdrževalni center za CRJ-700 v Evropi.
Podjetje so prodali s sužnji vred
”Čutili smo veliko pripadnost Adrii,” pripoveduje Prhavc. Tehnični sektor je bil sestavni del Adrie Airways do junija 2010, zaradi reševanja podjetja pa so Adrio Tehniko najprej ustanovili kot samostojno pravno enoto, potem pa prodali.
”Vedno pravim, da so prodali firmo s sužnji vred,” doda Pavel Prhavc, ki še pove, da je Adria Tehnika zgodba o uspehu, njen lastnik je po njegovem mnenju dober in odgovoren, saj skrbi za razvoj in širitev poslovanja:
”Smo resen igralec na tem področju v Evropi, mislimo pa se širiti še drugam.”
Pavel Prhavc, ki mu je zaradi tega, kar se je zgodilo z Adrio Airways zelo hudo, je še povedal, da so bili v skladu 4K, ki je leta 2016 kupil Adrio, ljudje, ki niso poznali letalske industrije.
”Spomnim se sestanka s temi Nemci, eden je ves čas razlagal, kako se dela v avtomobilski industriji. Na koncu sem ga imel dovolj, vprašal sem ga, zakaj so kupili Adrio, zakaj niso kupili Volkswagna.”
Andrej Černe je v Adrii videl stvari, ki mu niso bile všeč
Andrej Černe, ki je v Adrii delal od leta 1989, opisuje, kako je potekalo vzdrževanje letal v Adrii, omenja tudi uspešna leta simbioze med prevoznikom in njegovo tehniko, ko sta poleti dobro služili operativa in komerciala, tehnika pa je podjetju pomagala preživeti zimo.
”Če lahko v istem podjetju delujeta letalski prevoznik in vzdrževanje, ju je najpametneje obdržati skupaj,” pravi Černe, ki je Adrio Airways decembra 2018 zapustil, ker ni bil zadovoljen s tistim, kar je videl, saj so bile po njegovi oceni nekatere odločitve nemških lastnikov Adrie zelo nenavadne in nelogične, zato se je vrnil v Adrio Tehniko. Kaj pa misli o neuresničeni ideji, da bi Adrio Tehniko odkupili zaposleni? Andrej Černe je bil takrat v petčlanskem odboru za odkup Adrie Tehnike.
”Država Slovenija se je odločila, da Adrio Tehniko proda Linetechu, takrat sem dejal, da ne vem, česa me je bolj strah, zmage ali poraza.”
Podobna zamisel odkupa se je porodila tudi lani pri zadnjem poskusu reševanja Adrie Airways, a so te pobude tisti, ki so imeli za Adrio drugačen scenarij, hitro zatrli …
Andrej Černe o tem, da sta šli podjetji Adria Airways in Adria Tehnika vsak svojo pot:
”Kot zakonca, ki sta se ločila. Bila so lepa skupna leta, še vedno razmišljamo, da je vse kot je bilo, v bistvu pa vsak živi svoje življenje.”
Andrej Černe svoje razmišljanje končuje s kratko oceno propada Adrie Airways:
”Stanje Adrie Airways je bilo povezano s cepitvijo podjetja leta 2010 in z relativno neodgovornimi upravami, v mislih imam predvsem generacijo Tufka in Ravnikarja.”
Tatjana Pirc s sogovornicami in sogovorniki, s katerimi se je srečevala več mesecev, predstavlja zgodbo o tem, kako je Adria vzletela, letela in trdo pristala … val202.si/adria4ever
