''Ko se je izkazalo, da Adrie ne bomo rešili, da ne bo novega podjetja, sem se odločil, da se umaknem. Spoznali smo, kako deluje država, kakšni so bili njihovi resnični nameni pri ustanavljanju novega prevoznika in reševanju Adrie. Človek ne more mirno gledati, kaj bi se lahko naredilo in se ni naredilo.''
Primož Jovanović o Adrii, prodaji, zadnjem lastniku:
''Adria je bila za nas drugi dom. Nikoli nismo rekli, da gremo v službo, rekli smo, da gremo letet. To je bila druga dimenzija, zelo smo se trudili, zato nas je tako prizadelo, ko smo videli, kakšen je odnos države in novega lastnika do Adrie. Ta lastnik v Adrio ni prišel zato, da bi jo rešil … Sam ne bi mogel početi tega, kar je počel, upam si trditi, da Adria ni bila prodana skladu 4K zato, da bi jo rešil, ampak zaradi drugih namenov.''
Avgusta 2019 se je Jovanović prijavil na razpis poljskega letalskega prevoznika LOT.
''Vedno sem govoril, da bom šel, ko se ne bom imel več dobro v podjetju. Morda se mi je bilo tudi zaradi tega lažje izpostaviti, ker sem vedel, da hočem oditi. Ko sem dobil službo v LOT, sem, priznam, nehal razmišljati o Adrii.''
V Adrii je bil kapitan, v novi letalski družbi pa je začel kot kopilot.
''Ocenil sem, da je to zame nov izziv, da bi rad še enkrat začel od začetka in si dokazal, da lahko v drugem podjetju spet dosežem naziv kapitana. V Adrii sem petnajst let letel na istem tipu letala, na CRJ, tam je bil povprečen let uro in pol, bilo je ogromno vzletov, pristankov, vedno se je mudilo, nenehno smo bili pod pritiskom, na čezoceanskih letih pa let traja enajst, dvanajst ur, vse poteka bolj umirjeno.''
Vse je potekalo po načrtih, ki pa jih je grobo prekrižala pandemija ...
''Vsi smo že mislili, da smo se rešili iz najhujšega, pa je udarila bolezen covid 19, ki je letalstvo spravila na kolena. Nihče ne ve, koliko časa bo to trajalo. Še vedno imam službo, ne vem, kaj bo, vsi čakamo, kako se bo vse skupaj odvilo, a še kar naprej pozitivno razmišljam, mislim, da se bodo stvari postavile na svoje mesto. Če se ne bodo, bom pa počel kaj drugega. Saj to ni konec sveta.''
Kaj se bo v naslednjih mesecih in letih dogajalo v letalstvu?
''Veliko letalskih družb izkorišča to krizo za zmanjševanje pravic in povečevanje delovnih obveznosti posadk. Nekatera podjetja bodo šla v stečaj, mislim pa, da bo na koncu bo ostalo nekaj velikih prevoznikov in nekaj nizkocenovnikov, da bo nastala neka normalna situacija. Ljudje so se navadili, da potujejo z letalom za nekaj evrov, tako nizke cene vozovnic so nelogične. Nizkocenovniki nimajo empatije do svojih zaposlenih ali do držav ali mest, kjer letijo. Pri njih je glavni kriterij trg. Nacionalni prevoznik, kot ga razumem, pa mora skrbeti za interese države, zato leti tudi na nedobičkonosnih linijah, ki jih potrebuje država. Tako je, na primer, Adria povezovala Balkan, kjer so bile za Slovenijo strateške destinacije. To je bistvo nacionalnega prevoznika, ki mora skrbeti za to, da je država povezljiva.''
Kako pilot Primož Jovanović spremlja in komentira ideje o ustanavljanju novega slovenskega letalskega prevoznika, o katerem se zadnje čase veliko govori?
''Takšnega podjetja kot je bila Adria zadnji dve leti, si nihče ne želi. To je bil kaos, za potnike in za zaposlene. Še vedno sem zagovornik novega prevoznika, podpiram te napore. V krizi, ki jo je povzročila epidemija bolezni covid 19, se je pokazalo, da letalskega prevoznika potrebujemo. Zaradi specifike trga ne bomo nikoli destinacija, privlačna za letalske prevoznike. Prepričan pa sem, da bi imelo prihodnost podjetje, ki bi ga vodili tako, da bi delali v skupno dobro, ne za svoj žep, lahko bi poslovalo pozitivno, kar smo dokazali tudi z izračuni. Žal pa tega preboja, še posebej v podjetjih, v katerih ima prste zraven država, ne zmoremo narediti, vedno so osebni interesi vodilnih nad koristmi podjetja.''
Zakaj je bil zadnji boj zaposlenih za rešitev Adrie neuspešen?
''Ko gledam za nazaj, vidim, da sem bil takrat, ko smo se trudili za rešitev Adrie, naiven, saj sploh nismo imeli možnosti za uspeh. To je bil ping pong med ministrstvom za gospodarstvo in DUTB, prelagali so odgovornost drug na drugega. Poskusili smo vse, kmalu sem ugotovil, da ne bomo dosegli ničesar. Če bi se politika zavzela za ustanovitev novega prevoznika, bi se na koncu izkazalo, da je bila to pravilna odločitev. Že pri prejšnji vladi sem spoznal, da se je najtežje za nekaj zavzeti, poskusiti, v to verjeti. Že zdavnaj so bili odločeni, mi pa smo se borili z mlini na veter. Bili smo kot naivni otroci, ki starše prepričujejo, da se nekaj splača. Žal mi je, da nikoli niso resno pristopili k analizi, mi smo nosili papirje na DUTB in na gospodarsko ministrstvo, zgodilo pa se ni nič.''
Se je Slovenija iz tega, kar se je dogajalo in zgodilo Adrii, kaj naučila?
''Ne vem, če se je Slovenija z Adrio kaj naučila. Ljudje hitro pozabljajo, verjamejo lepim besedam in obljubam. Slovenci kot narod smo malo zagrenjeni. Anonimni spletni troli so mi očitali, kaj se grem, kaj imam od tega. Izhajam iz nižjega srednjega razreda, odločil sem se za ta poklic, kar je od mene zahtevalo veliko časa, energije, odrekanj, denarja. Velik del mladosti sem preživel tako, da sem se učil, študiral, delal, da sem lahko za vse to plačeval. Nekateri moji vrstniki pa so uživali mladost, si kupovali avtomobile, motorje, potovali. Zakaj taka negativnost? Slovenija je lepa dežela, a ne vidim svetle prihodnosti, če se v glavah ljudi ne bo nekaj spremenilo …''
Primož Jovanović je še vedno prepričan, da se splača boriti za svoje ideale.
''Žal mi je, da nam ni uspelo v tem boju za Adrio. Takrat sem govoril, naj ne prelagajo odgovornosti le name. Ne vem, zakaj je ljudi strah. Kaj se jim pa lahko zgodi? Strah je ubil največ sanj. Strah je zaviralec človekovega razvoja. Vsi smo radi v coni ugodja, če pa hočeš izstopiti iz te cone, se je treba izpostaviti in poskusiti nekaj narediti. Treba se je boriti. Nam v boju za Adrio ni uspelo, a življenje gre naprej. Upam, da se bo v glavah ljudi, tudi politikov, kaj spremenilo, da bodo dali možnost tistim, ki znajo, ki imajo voljo, da nekaj naredijo. Sebe pri tem izvzemam, nikoli nisem imel želja po vodilnih položajih v podjetju, vedno me je veselilo le letenje.''
Ne zmanjka mu poguma. Kar Primož Jovanović reče, naredi. Sledi idealom, uresničuje svoje obljube in sanje. Že v mladih letih je govoril, da bo pilot reaktivnega letala in da bo s svojim reaktivcem preletel letališče v rodni Ajdovščini. Čez dvajset je to res storil, saj je kupil dva Galeba, ki ju je našel v Združenih državah Amerike. Enega je prodal, drugega mu je uspelo popraviti in obnoviti. Kaj se zdaj dogaja z njegovim Galebom?
''Narediti bi moral letni pregled, mehaniki iz Beograda, ki imajo edini licenco za to, pa zaradi covida 19 ne morejo priti v Slovenijo. Galeb je sladko-kisla zgodba o tem, da se lahko marsikaj doseže, naredi, če si nekaj res želiš, če v to vložiš trud. Treba je verjeti svojim sanjam.''
Kar Primož reče in obljubi, se zgodi …
''Potem bom pa rekel, da bo Slovenija čez dve ali tri leta normalna država, ki bo imela svojega letalskega prevoznika, da se bomo iz te krize tudi kaj naučili, razmislili o sebi in o smislu svojega življenja na Zemlji, in o tem, kako lahko pomagaš, da imajo tudi drugi lepše življenje.''
Primož Jovanović, komaj čakam, da vam pomaham, ko boste preleteli Ljubljano!
Spoštovane sopotnice in sopotniki, pristali smo. To je zadnja zgodba v seriji Adria4ever. Hvala, ker ste potovali z nami.
''Ko se je izkazalo, da Adrie ne bomo rešili, da ne bo novega podjetja, sem se odločil, da se umaknem. Spoznali smo, kako deluje država, kakšni so bili njihovi resnični nameni pri ustanavljanju novega prevoznika in reševanju Adrie. Človek ne more mirno gledati, kaj bi se lahko naredilo in se ni naredilo.''
Primož Jovanović o Adrii, prodaji, zadnjem lastniku:
''Adria je bila za nas drugi dom. Nikoli nismo rekli, da gremo v službo, rekli smo, da gremo letet. To je bila druga dimenzija, zelo smo se trudili, zato nas je tako prizadelo, ko smo videli, kakšen je odnos države in novega lastnika do Adrie. Ta lastnik v Adrio ni prišel zato, da bi jo rešil … Sam ne bi mogel početi tega, kar je počel, upam si trditi, da Adria ni bila prodana skladu 4K zato, da bi jo rešil, ampak zaradi drugih namenov.''
Avgusta 2019 se je Jovanović prijavil na razpis poljskega letalskega prevoznika LOT.
''Vedno sem govoril, da bom šel, ko se ne bom imel več dobro v podjetju. Morda se mi je bilo tudi zaradi tega lažje izpostaviti, ker sem vedel, da hočem oditi. Ko sem dobil službo v LOT, sem, priznam, nehal razmišljati o Adrii.''
V Adrii je bil kapitan, v novi letalski družbi pa je začel kot kopilot.
''Ocenil sem, da je to zame nov izziv, da bi rad še enkrat začel od začetka in si dokazal, da lahko v drugem podjetju spet dosežem naziv kapitana. V Adrii sem petnajst let letel na istem tipu letala, na CRJ, tam je bil povprečen let uro in pol, bilo je ogromno vzletov, pristankov, vedno se je mudilo, nenehno smo bili pod pritiskom, na čezoceanskih letih pa let traja enajst, dvanajst ur, vse poteka bolj umirjeno.''
Vse je potekalo po načrtih, ki pa jih je grobo prekrižala pandemija ...
''Vsi smo že mislili, da smo se rešili iz najhujšega, pa je udarila bolezen covid 19, ki je letalstvo spravila na kolena. Nihče ne ve, koliko časa bo to trajalo. Še vedno imam službo, ne vem, kaj bo, vsi čakamo, kako se bo vse skupaj odvilo, a še kar naprej pozitivno razmišljam, mislim, da se bodo stvari postavile na svoje mesto. Če se ne bodo, bom pa počel kaj drugega. Saj to ni konec sveta.''
Kaj se bo v naslednjih mesecih in letih dogajalo v letalstvu?
''Veliko letalskih družb izkorišča to krizo za zmanjševanje pravic in povečevanje delovnih obveznosti posadk. Nekatera podjetja bodo šla v stečaj, mislim pa, da bo na koncu bo ostalo nekaj velikih prevoznikov in nekaj nizkocenovnikov, da bo nastala neka normalna situacija. Ljudje so se navadili, da potujejo z letalom za nekaj evrov, tako nizke cene vozovnic so nelogične. Nizkocenovniki nimajo empatije do svojih zaposlenih ali do držav ali mest, kjer letijo. Pri njih je glavni kriterij trg. Nacionalni prevoznik, kot ga razumem, pa mora skrbeti za interese države, zato leti tudi na nedobičkonosnih linijah, ki jih potrebuje država. Tako je, na primer, Adria povezovala Balkan, kjer so bile za Slovenijo strateške destinacije. To je bistvo nacionalnega prevoznika, ki mora skrbeti za to, da je država povezljiva.''
Kako pilot Primož Jovanović spremlja in komentira ideje o ustanavljanju novega slovenskega letalskega prevoznika, o katerem se zadnje čase veliko govori?
''Takšnega podjetja kot je bila Adria zadnji dve leti, si nihče ne želi. To je bil kaos, za potnike in za zaposlene. Še vedno sem zagovornik novega prevoznika, podpiram te napore. V krizi, ki jo je povzročila epidemija bolezni covid 19, se je pokazalo, da letalskega prevoznika potrebujemo. Zaradi specifike trga ne bomo nikoli destinacija, privlačna za letalske prevoznike. Prepričan pa sem, da bi imelo prihodnost podjetje, ki bi ga vodili tako, da bi delali v skupno dobro, ne za svoj žep, lahko bi poslovalo pozitivno, kar smo dokazali tudi z izračuni. Žal pa tega preboja, še posebej v podjetjih, v katerih ima prste zraven država, ne zmoremo narediti, vedno so osebni interesi vodilnih nad koristmi podjetja.''
Zakaj je bil zadnji boj zaposlenih za rešitev Adrie neuspešen?
''Ko gledam za nazaj, vidim, da sem bil takrat, ko smo se trudili za rešitev Adrie, naiven, saj sploh nismo imeli možnosti za uspeh. To je bil ping pong med ministrstvom za gospodarstvo in DUTB, prelagali so odgovornost drug na drugega. Poskusili smo vse, kmalu sem ugotovil, da ne bomo dosegli ničesar. Če bi se politika zavzela za ustanovitev novega prevoznika, bi se na koncu izkazalo, da je bila to pravilna odločitev. Že pri prejšnji vladi sem spoznal, da se je najtežje za nekaj zavzeti, poskusiti, v to verjeti. Že zdavnaj so bili odločeni, mi pa smo se borili z mlini na veter. Bili smo kot naivni otroci, ki starše prepričujejo, da se nekaj splača. Žal mi je, da nikoli niso resno pristopili k analizi, mi smo nosili papirje na DUTB in na gospodarsko ministrstvo, zgodilo pa se ni nič.''
Se je Slovenija iz tega, kar se je dogajalo in zgodilo Adrii, kaj naučila?
''Ne vem, če se je Slovenija z Adrio kaj naučila. Ljudje hitro pozabljajo, verjamejo lepim besedam in obljubam. Slovenci kot narod smo malo zagrenjeni. Anonimni spletni troli so mi očitali, kaj se grem, kaj imam od tega. Izhajam iz nižjega srednjega razreda, odločil sem se za ta poklic, kar je od mene zahtevalo veliko časa, energije, odrekanj, denarja. Velik del mladosti sem preživel tako, da sem se učil, študiral, delal, da sem lahko za vse to plačeval. Nekateri moji vrstniki pa so uživali mladost, si kupovali avtomobile, motorje, potovali. Zakaj taka negativnost? Slovenija je lepa dežela, a ne vidim svetle prihodnosti, če se v glavah ljudi ne bo nekaj spremenilo …''
Primož Jovanović je še vedno prepričan, da se splača boriti za svoje ideale.
''Žal mi je, da nam ni uspelo v tem boju za Adrio. Takrat sem govoril, naj ne prelagajo odgovornosti le name. Ne vem, zakaj je ljudi strah. Kaj se jim pa lahko zgodi? Strah je ubil največ sanj. Strah je zaviralec človekovega razvoja. Vsi smo radi v coni ugodja, če pa hočeš izstopiti iz te cone, se je treba izpostaviti in poskusiti nekaj narediti. Treba se je boriti. Nam v boju za Adrio ni uspelo, a življenje gre naprej. Upam, da se bo v glavah ljudi, tudi politikov, kaj spremenilo, da bodo dali možnost tistim, ki znajo, ki imajo voljo, da nekaj naredijo. Sebe pri tem izvzemam, nikoli nisem imel želja po vodilnih položajih v podjetju, vedno me je veselilo le letenje.''
Ne zmanjka mu poguma. Kar Primož Jovanović reče, naredi. Sledi idealom, uresničuje svoje obljube in sanje. Že v mladih letih je govoril, da bo pilot reaktivnega letala in da bo s svojim reaktivcem preletel letališče v rodni Ajdovščini. Čez dvajset je to res storil, saj je kupil dva Galeba, ki ju je našel v Združenih državah Amerike. Enega je prodal, drugega mu je uspelo popraviti in obnoviti. Kaj se zdaj dogaja z njegovim Galebom?
''Narediti bi moral letni pregled, mehaniki iz Beograda, ki imajo edini licenco za to, pa zaradi covida 19 ne morejo priti v Slovenijo. Galeb je sladko-kisla zgodba o tem, da se lahko marsikaj doseže, naredi, če si nekaj res želiš, če v to vložiš trud. Treba je verjeti svojim sanjam.''
Kar Primož reče in obljubi, se zgodi …
''Potem bom pa rekel, da bo Slovenija čez dve ali tri leta normalna država, ki bo imela svojega letalskega prevoznika, da se bomo iz te krize tudi kaj naučili, razmislili o sebi in o smislu svojega življenja na Zemlji, in o tem, kako lahko pomagaš, da imajo tudi drugi lepše življenje.''
Primož Jovanović, komaj čakam, da vam pomaham, ko boste preleteli Ljubljano!
Spoštovane sopotnice in sopotniki, pristali smo. To je zadnja zgodba v seriji Adria4ever. Hvala, ker ste potovali z nami.
V letalstvu se lahko vsako minuto zgodi kaj nepričakovanega, pojasnjuje Ljerka Zupančič, ki je 12 let vodila službo za odnose z javnostmi Adrie Airways.
”Naše pravilo je bilo proaktivno komuniciranje, kar pomeni, da smo prvi povedali, kaj se je zgodilo. Zelo sem se trudila, da je bilo res tako.”
Ljerka Zupančič je za Adrio Airways pripravila priročnik za postopke v krizi , o tem je predavala tudi pilotom, ki v primerih incidentov komunicirajo s potniki.
”Medije je največkrat zanimalo poslovanje Adrie, varnost letenja, vzdrževanje letal, piloti, stevardese …”
”Ker sem bila najprej petnajst let stevardesa, sem dobro poznala Adrio in vse tiste, ki sem jih potem potrebovala, ko sem delala v službi za odnose z javnostmi,” pripoveduje Ljerka Zupančič.
Skrbela je tudi za revijo Adria Inflight Magazine, ki so jo potniki prebirali na letalih. Ta revija je bila priljubljena, slovela je po kakovosti, leta 2000 so zanjo dobili prestižno mednarodno nagrado. Revijo so pošiljali na številne naslove, tudi hotelom, zdraviliščem, zbirateljem.
Ljerka Zupančič se je spomnila oglasa za Adrio Airways iz leta 1997, v katerem so odigrali odlomek, ki je spominjal na film Casablanca. Nastopila sta dvojnika Bogarta in Bergmanove. On ji je povedal, da se z letali, ki jih ima Adria, vozijo predsedniki. Pred odhodom ji je dejal: ”Adijo, punči,” kar je takrat postala skorajda ponarodela fraza.
”Na oglas je bilo veliko odzivov, pozitivnih in negativnih, bila sem zelo zadovoljna. Pomembno je bilo, da se je o tem veliko govorilo.”
Kako je Ljerka Zupančič spremljala propadanje Adrie?
”Že od leta 2006 nisem več v Adrii, kjer sem delala skoraj 30 let. Večino svoje kariere sem bila tam. Če imaš enkrat kerozin v krvi, ga imaš za vedno. Res je tako. Zelo sem bila razočarana in jezna. To so čustva, ki so se pojavljala pri meni, ko sem videla, v katero smer gre Adria. Ne žalost, ampak jeza, ker nekdo ni naredil, kar bi moral narediti.”
Stevardesa Adriana Šelj je bila v Adrii 31 let, nekaj časa je delala tudi v službi za komuniciranje. Pomagala je pripravljati zanimivo razstavo, ki je nastala ob 50-letnici Adrie. Leta 2011 je bila na ogled v Muzeju novejše zgodovine, ki so mu malo pred tem predali približno 400 kosov uniform Adrie Airways, med njimi so bile tudi prve uniforme Adrie iz leta 1961. Razstavili so uniforme, simulator letenja, letalsko kuhinjo, sedeže, tudi nos letala, ki so ga v Adrii ravno v tistem času razrezovali, prvo knjigo vzdrževanja letal in še veliko drugih spominkov, ki so pripovedovali zgodbo o 50-letni zgodovini Adrie.
Adriana Šelj je tista stevardesa, ki v vsaki epizodi podkasta Adria4ever bere objavo, v kateri pravi:
”Spoštovani potniki, hvala za pozornost, kapitan in člani posadke Adrie Airways in Vala 202 vam želimo prijeten let.”
Tatjana Pirc s sogovornicami in sogovorniki, s katerimi se je srečevala več mesecev, predstavlja zgodbo o tem, kako je Adria vzletela, letela in trdo pristala … val202.si/adria4ever
