''Ko se je izkazalo, da Adrie ne bomo rešili, da ne bo novega podjetja, sem se odločil, da se umaknem. Spoznali smo, kako deluje država, kakšni so bili njihovi resnični nameni pri ustanavljanju novega prevoznika in reševanju Adrie. Človek ne more mirno gledati, kaj bi se lahko naredilo in se ni naredilo.''
Primož Jovanović o Adrii, prodaji, zadnjem lastniku:
''Adria je bila za nas drugi dom. Nikoli nismo rekli, da gremo v službo, rekli smo, da gremo letet. To je bila druga dimenzija, zelo smo se trudili, zato nas je tako prizadelo, ko smo videli, kakšen je odnos države in novega lastnika do Adrie. Ta lastnik v Adrio ni prišel zato, da bi jo rešil … Sam ne bi mogel početi tega, kar je počel, upam si trditi, da Adria ni bila prodana skladu 4K zato, da bi jo rešil, ampak zaradi drugih namenov.''
Avgusta 2019 se je Jovanović prijavil na razpis poljskega letalskega prevoznika LOT.
''Vedno sem govoril, da bom šel, ko se ne bom imel več dobro v podjetju. Morda se mi je bilo tudi zaradi tega lažje izpostaviti, ker sem vedel, da hočem oditi. Ko sem dobil službo v LOT, sem, priznam, nehal razmišljati o Adrii.''
V Adrii je bil kapitan, v novi letalski družbi pa je začel kot kopilot.
''Ocenil sem, da je to zame nov izziv, da bi rad še enkrat začel od začetka in si dokazal, da lahko v drugem podjetju spet dosežem naziv kapitana. V Adrii sem petnajst let letel na istem tipu letala, na CRJ, tam je bil povprečen let uro in pol, bilo je ogromno vzletov, pristankov, vedno se je mudilo, nenehno smo bili pod pritiskom, na čezoceanskih letih pa let traja enajst, dvanajst ur, vse poteka bolj umirjeno.''
Vse je potekalo po načrtih, ki pa jih je grobo prekrižala pandemija ...
''Vsi smo že mislili, da smo se rešili iz najhujšega, pa je udarila bolezen covid 19, ki je letalstvo spravila na kolena. Nihče ne ve, koliko časa bo to trajalo. Še vedno imam službo, ne vem, kaj bo, vsi čakamo, kako se bo vse skupaj odvilo, a še kar naprej pozitivno razmišljam, mislim, da se bodo stvari postavile na svoje mesto. Če se ne bodo, bom pa počel kaj drugega. Saj to ni konec sveta.''
Kaj se bo v naslednjih mesecih in letih dogajalo v letalstvu?
''Veliko letalskih družb izkorišča to krizo za zmanjševanje pravic in povečevanje delovnih obveznosti posadk. Nekatera podjetja bodo šla v stečaj, mislim pa, da bo na koncu bo ostalo nekaj velikih prevoznikov in nekaj nizkocenovnikov, da bo nastala neka normalna situacija. Ljudje so se navadili, da potujejo z letalom za nekaj evrov, tako nizke cene vozovnic so nelogične. Nizkocenovniki nimajo empatije do svojih zaposlenih ali do držav ali mest, kjer letijo. Pri njih je glavni kriterij trg. Nacionalni prevoznik, kot ga razumem, pa mora skrbeti za interese države, zato leti tudi na nedobičkonosnih linijah, ki jih potrebuje država. Tako je, na primer, Adria povezovala Balkan, kjer so bile za Slovenijo strateške destinacije. To je bistvo nacionalnega prevoznika, ki mora skrbeti za to, da je država povezljiva.''
Kako pilot Primož Jovanović spremlja in komentira ideje o ustanavljanju novega slovenskega letalskega prevoznika, o katerem se zadnje čase veliko govori?
''Takšnega podjetja kot je bila Adria zadnji dve leti, si nihče ne želi. To je bil kaos, za potnike in za zaposlene. Še vedno sem zagovornik novega prevoznika, podpiram te napore. V krizi, ki jo je povzročila epidemija bolezni covid 19, se je pokazalo, da letalskega prevoznika potrebujemo. Zaradi specifike trga ne bomo nikoli destinacija, privlačna za letalske prevoznike. Prepričan pa sem, da bi imelo prihodnost podjetje, ki bi ga vodili tako, da bi delali v skupno dobro, ne za svoj žep, lahko bi poslovalo pozitivno, kar smo dokazali tudi z izračuni. Žal pa tega preboja, še posebej v podjetjih, v katerih ima prste zraven država, ne zmoremo narediti, vedno so osebni interesi vodilnih nad koristmi podjetja.''
Zakaj je bil zadnji boj zaposlenih za rešitev Adrie neuspešen?
''Ko gledam za nazaj, vidim, da sem bil takrat, ko smo se trudili za rešitev Adrie, naiven, saj sploh nismo imeli možnosti za uspeh. To je bil ping pong med ministrstvom za gospodarstvo in DUTB, prelagali so odgovornost drug na drugega. Poskusili smo vse, kmalu sem ugotovil, da ne bomo dosegli ničesar. Če bi se politika zavzela za ustanovitev novega prevoznika, bi se na koncu izkazalo, da je bila to pravilna odločitev. Že pri prejšnji vladi sem spoznal, da se je najtežje za nekaj zavzeti, poskusiti, v to verjeti. Že zdavnaj so bili odločeni, mi pa smo se borili z mlini na veter. Bili smo kot naivni otroci, ki starše prepričujejo, da se nekaj splača. Žal mi je, da nikoli niso resno pristopili k analizi, mi smo nosili papirje na DUTB in na gospodarsko ministrstvo, zgodilo pa se ni nič.''
Se je Slovenija iz tega, kar se je dogajalo in zgodilo Adrii, kaj naučila?
''Ne vem, če se je Slovenija z Adrio kaj naučila. Ljudje hitro pozabljajo, verjamejo lepim besedam in obljubam. Slovenci kot narod smo malo zagrenjeni. Anonimni spletni troli so mi očitali, kaj se grem, kaj imam od tega. Izhajam iz nižjega srednjega razreda, odločil sem se za ta poklic, kar je od mene zahtevalo veliko časa, energije, odrekanj, denarja. Velik del mladosti sem preživel tako, da sem se učil, študiral, delal, da sem lahko za vse to plačeval. Nekateri moji vrstniki pa so uživali mladost, si kupovali avtomobile, motorje, potovali. Zakaj taka negativnost? Slovenija je lepa dežela, a ne vidim svetle prihodnosti, če se v glavah ljudi ne bo nekaj spremenilo …''
Primož Jovanović je še vedno prepričan, da se splača boriti za svoje ideale.
''Žal mi je, da nam ni uspelo v tem boju za Adrio. Takrat sem govoril, naj ne prelagajo odgovornosti le name. Ne vem, zakaj je ljudi strah. Kaj se jim pa lahko zgodi? Strah je ubil največ sanj. Strah je zaviralec človekovega razvoja. Vsi smo radi v coni ugodja, če pa hočeš izstopiti iz te cone, se je treba izpostaviti in poskusiti nekaj narediti. Treba se je boriti. Nam v boju za Adrio ni uspelo, a življenje gre naprej. Upam, da se bo v glavah ljudi, tudi politikov, kaj spremenilo, da bodo dali možnost tistim, ki znajo, ki imajo voljo, da nekaj naredijo. Sebe pri tem izvzemam, nikoli nisem imel želja po vodilnih položajih v podjetju, vedno me je veselilo le letenje.''
Ne zmanjka mu poguma. Kar Primož Jovanović reče, naredi. Sledi idealom, uresničuje svoje obljube in sanje. Že v mladih letih je govoril, da bo pilot reaktivnega letala in da bo s svojim reaktivcem preletel letališče v rodni Ajdovščini. Čez dvajset je to res storil, saj je kupil dva Galeba, ki ju je našel v Združenih državah Amerike. Enega je prodal, drugega mu je uspelo popraviti in obnoviti. Kaj se zdaj dogaja z njegovim Galebom?
''Narediti bi moral letni pregled, mehaniki iz Beograda, ki imajo edini licenco za to, pa zaradi covida 19 ne morejo priti v Slovenijo. Galeb je sladko-kisla zgodba o tem, da se lahko marsikaj doseže, naredi, če si nekaj res želiš, če v to vložiš trud. Treba je verjeti svojim sanjam.''
Kar Primož reče in obljubi, se zgodi …
''Potem bom pa rekel, da bo Slovenija čez dve ali tri leta normalna država, ki bo imela svojega letalskega prevoznika, da se bomo iz te krize tudi kaj naučili, razmislili o sebi in o smislu svojega življenja na Zemlji, in o tem, kako lahko pomagaš, da imajo tudi drugi lepše življenje.''
Primož Jovanović, komaj čakam, da vam pomaham, ko boste preleteli Ljubljano!
Spoštovane sopotnice in sopotniki, pristali smo. To je zadnja zgodba v seriji Adria4ever. Hvala, ker ste potovali z nami.
''Ko se je izkazalo, da Adrie ne bomo rešili, da ne bo novega podjetja, sem se odločil, da se umaknem. Spoznali smo, kako deluje država, kakšni so bili njihovi resnični nameni pri ustanavljanju novega prevoznika in reševanju Adrie. Človek ne more mirno gledati, kaj bi se lahko naredilo in se ni naredilo.''
Primož Jovanović o Adrii, prodaji, zadnjem lastniku:
''Adria je bila za nas drugi dom. Nikoli nismo rekli, da gremo v službo, rekli smo, da gremo letet. To je bila druga dimenzija, zelo smo se trudili, zato nas je tako prizadelo, ko smo videli, kakšen je odnos države in novega lastnika do Adrie. Ta lastnik v Adrio ni prišel zato, da bi jo rešil … Sam ne bi mogel početi tega, kar je počel, upam si trditi, da Adria ni bila prodana skladu 4K zato, da bi jo rešil, ampak zaradi drugih namenov.''
Avgusta 2019 se je Jovanović prijavil na razpis poljskega letalskega prevoznika LOT.
''Vedno sem govoril, da bom šel, ko se ne bom imel več dobro v podjetju. Morda se mi je bilo tudi zaradi tega lažje izpostaviti, ker sem vedel, da hočem oditi. Ko sem dobil službo v LOT, sem, priznam, nehal razmišljati o Adrii.''
V Adrii je bil kapitan, v novi letalski družbi pa je začel kot kopilot.
''Ocenil sem, da je to zame nov izziv, da bi rad še enkrat začel od začetka in si dokazal, da lahko v drugem podjetju spet dosežem naziv kapitana. V Adrii sem petnajst let letel na istem tipu letala, na CRJ, tam je bil povprečen let uro in pol, bilo je ogromno vzletov, pristankov, vedno se je mudilo, nenehno smo bili pod pritiskom, na čezoceanskih letih pa let traja enajst, dvanajst ur, vse poteka bolj umirjeno.''
Vse je potekalo po načrtih, ki pa jih je grobo prekrižala pandemija ...
''Vsi smo že mislili, da smo se rešili iz najhujšega, pa je udarila bolezen covid 19, ki je letalstvo spravila na kolena. Nihče ne ve, koliko časa bo to trajalo. Še vedno imam službo, ne vem, kaj bo, vsi čakamo, kako se bo vse skupaj odvilo, a še kar naprej pozitivno razmišljam, mislim, da se bodo stvari postavile na svoje mesto. Če se ne bodo, bom pa počel kaj drugega. Saj to ni konec sveta.''
Kaj se bo v naslednjih mesecih in letih dogajalo v letalstvu?
''Veliko letalskih družb izkorišča to krizo za zmanjševanje pravic in povečevanje delovnih obveznosti posadk. Nekatera podjetja bodo šla v stečaj, mislim pa, da bo na koncu bo ostalo nekaj velikih prevoznikov in nekaj nizkocenovnikov, da bo nastala neka normalna situacija. Ljudje so se navadili, da potujejo z letalom za nekaj evrov, tako nizke cene vozovnic so nelogične. Nizkocenovniki nimajo empatije do svojih zaposlenih ali do držav ali mest, kjer letijo. Pri njih je glavni kriterij trg. Nacionalni prevoznik, kot ga razumem, pa mora skrbeti za interese države, zato leti tudi na nedobičkonosnih linijah, ki jih potrebuje država. Tako je, na primer, Adria povezovala Balkan, kjer so bile za Slovenijo strateške destinacije. To je bistvo nacionalnega prevoznika, ki mora skrbeti za to, da je država povezljiva.''
Kako pilot Primož Jovanović spremlja in komentira ideje o ustanavljanju novega slovenskega letalskega prevoznika, o katerem se zadnje čase veliko govori?
''Takšnega podjetja kot je bila Adria zadnji dve leti, si nihče ne želi. To je bil kaos, za potnike in za zaposlene. Še vedno sem zagovornik novega prevoznika, podpiram te napore. V krizi, ki jo je povzročila epidemija bolezni covid 19, se je pokazalo, da letalskega prevoznika potrebujemo. Zaradi specifike trga ne bomo nikoli destinacija, privlačna za letalske prevoznike. Prepričan pa sem, da bi imelo prihodnost podjetje, ki bi ga vodili tako, da bi delali v skupno dobro, ne za svoj žep, lahko bi poslovalo pozitivno, kar smo dokazali tudi z izračuni. Žal pa tega preboja, še posebej v podjetjih, v katerih ima prste zraven država, ne zmoremo narediti, vedno so osebni interesi vodilnih nad koristmi podjetja.''
Zakaj je bil zadnji boj zaposlenih za rešitev Adrie neuspešen?
''Ko gledam za nazaj, vidim, da sem bil takrat, ko smo se trudili za rešitev Adrie, naiven, saj sploh nismo imeli možnosti za uspeh. To je bil ping pong med ministrstvom za gospodarstvo in DUTB, prelagali so odgovornost drug na drugega. Poskusili smo vse, kmalu sem ugotovil, da ne bomo dosegli ničesar. Če bi se politika zavzela za ustanovitev novega prevoznika, bi se na koncu izkazalo, da je bila to pravilna odločitev. Že pri prejšnji vladi sem spoznal, da se je najtežje za nekaj zavzeti, poskusiti, v to verjeti. Že zdavnaj so bili odločeni, mi pa smo se borili z mlini na veter. Bili smo kot naivni otroci, ki starše prepričujejo, da se nekaj splača. Žal mi je, da nikoli niso resno pristopili k analizi, mi smo nosili papirje na DUTB in na gospodarsko ministrstvo, zgodilo pa se ni nič.''
Se je Slovenija iz tega, kar se je dogajalo in zgodilo Adrii, kaj naučila?
''Ne vem, če se je Slovenija z Adrio kaj naučila. Ljudje hitro pozabljajo, verjamejo lepim besedam in obljubam. Slovenci kot narod smo malo zagrenjeni. Anonimni spletni troli so mi očitali, kaj se grem, kaj imam od tega. Izhajam iz nižjega srednjega razreda, odločil sem se za ta poklic, kar je od mene zahtevalo veliko časa, energije, odrekanj, denarja. Velik del mladosti sem preživel tako, da sem se učil, študiral, delal, da sem lahko za vse to plačeval. Nekateri moji vrstniki pa so uživali mladost, si kupovali avtomobile, motorje, potovali. Zakaj taka negativnost? Slovenija je lepa dežela, a ne vidim svetle prihodnosti, če se v glavah ljudi ne bo nekaj spremenilo …''
Primož Jovanović je še vedno prepričan, da se splača boriti za svoje ideale.
''Žal mi je, da nam ni uspelo v tem boju za Adrio. Takrat sem govoril, naj ne prelagajo odgovornosti le name. Ne vem, zakaj je ljudi strah. Kaj se jim pa lahko zgodi? Strah je ubil največ sanj. Strah je zaviralec človekovega razvoja. Vsi smo radi v coni ugodja, če pa hočeš izstopiti iz te cone, se je treba izpostaviti in poskusiti nekaj narediti. Treba se je boriti. Nam v boju za Adrio ni uspelo, a življenje gre naprej. Upam, da se bo v glavah ljudi, tudi politikov, kaj spremenilo, da bodo dali možnost tistim, ki znajo, ki imajo voljo, da nekaj naredijo. Sebe pri tem izvzemam, nikoli nisem imel želja po vodilnih položajih v podjetju, vedno me je veselilo le letenje.''
Ne zmanjka mu poguma. Kar Primož Jovanović reče, naredi. Sledi idealom, uresničuje svoje obljube in sanje. Že v mladih letih je govoril, da bo pilot reaktivnega letala in da bo s svojim reaktivcem preletel letališče v rodni Ajdovščini. Čez dvajset je to res storil, saj je kupil dva Galeba, ki ju je našel v Združenih državah Amerike. Enega je prodal, drugega mu je uspelo popraviti in obnoviti. Kaj se zdaj dogaja z njegovim Galebom?
''Narediti bi moral letni pregled, mehaniki iz Beograda, ki imajo edini licenco za to, pa zaradi covida 19 ne morejo priti v Slovenijo. Galeb je sladko-kisla zgodba o tem, da se lahko marsikaj doseže, naredi, če si nekaj res želiš, če v to vložiš trud. Treba je verjeti svojim sanjam.''
Kar Primož reče in obljubi, se zgodi …
''Potem bom pa rekel, da bo Slovenija čez dve ali tri leta normalna država, ki bo imela svojega letalskega prevoznika, da se bomo iz te krize tudi kaj naučili, razmislili o sebi in o smislu svojega življenja na Zemlji, in o tem, kako lahko pomagaš, da imajo tudi drugi lepše življenje.''
Primož Jovanović, komaj čakam, da vam pomaham, ko boste preleteli Ljubljano!
Spoštovane sopotnice in sopotniki, pristali smo. To je zadnja zgodba v seriji Adria4ever. Hvala, ker ste potovali z nami.
Kakšni so spomini na teh šestnajst let?
”Večinoma lepi, prijetni spomini. Bila so težka obdobja, ko iz dneva v dan nismo vedeli, ali bomo preživeli. Ekipa je bila odlična. Pol delovne dobe sem preživel v Adrii in nikjer nisem srečal toliko odličnih ljudi, entuziazma, idealizma. Skupaj smo se veselili uspehov.”
Do leta 1990 je Adria živela od čarterskega prevoza, čez noč pa je izgubila večji del svojega trga. Grašek pravi, da se je po osamosvojitvi ”relativno velika letalska družba znašla na premajhnem trgu”.
Adrijke in adrijci razočarano opisujejo, kako je šel lani s propadom družbe ves njihov dolgoletni trud, povezan z razvojem Adrie, v nič …
”Res je, vse je šlo v nič in odločevalci v Sloveniji so pred žalostnim koncem Adrie podcenjevali kompleksnost pridobivanja statusa rednega mednarodnega prevoznika, članstvo v Star Alliance … Za vse to je bil potreben čas, veliko je treba narediti, da lahko prevoznik normalno posluje.”
Grašek meni, da bi morala Slovenija takrat, ko je bil še čas, vložiti še nekaj milijonov v Adrio, da bi se poslovila od nemških lastnikov, dobila vpogled v stanje in se na podlagi verodostojnih podatkov odločila, kako naprej. Ne bi pa smeli prevzemati obveznosti goljufivih lastnikov, poudarja Grašek. Pozivi, ki jih je naslavljal na odločevalce, pa so bili glas vpijočega v puščavi. Povedal je še, da je bila Adria že prej vajena okolja, ki ji pogosto ni bilo naklonjeno, država je bila mačehovska, odnosi z nekaterimi poslovnimi partnerji so bili že v preteklosti naporni (ljubljansko letališče, Petrol …).
“Adria je številnim dajala kruh. Vsi, ki so živeli ob Adrii in z njo so bolje služili kot Adria sama. To je v naravi tega posla. Največje tveganje prevzame prevoznik.”
Številni se spominjajo, da se je Peter Grašek, ko je bil generalni direktor Adrie Airways, vozil s starim službenim avtomobilom. Znano je, da so si pozneje nekateri direktorji Adrie, ko je bila v hudih finančnih škripcih, kupovali nove, drage avtomobile. Grašek je povedal, da mora direktor z zgledom pokazati, kako je treba ravnati z denarjem podjetja.
“Verjetno sem šel nekaterim na živce s pravilom, da moramo voziti službene avtomobile vsaj petnajst let. To sem tudi sam počel.”
Adria je postajala regionalni prevoznik. Zmanjšala je število tipov letal s pet na dva, kar je pomenilo velik prihranek. Bila je verodostojna družba, gradila je zaupanje pri poslovnih partnerjih. Kakšen pa je bil njegov odnos do prodaje letal, ki ji je nato sledilo najemanje teh letal?
“To je smiselno le, če natančno veš, kaj boš naredil z denarjem od prodaje, če se pa ta porabi sproti in za pokrivanje negativnega poslovanja, to vodi v prepad. Obletavali so nas razni špekulanti, obrekovali so nas naokrog, ker tega nismo naredili. Smo dva, ki sta prišla s tako ponudbo, kar vrgli iz pisarne.”
Ko sem omenila, da so Adrio Avstrijci lepo sprejeli, ko se je konec avgusta 1991 zaradi nevarnosti vnovičnega napada na letališče Brnik preselila v Celovec, je Grašek dejal, da mora k temu nekaj dodati:
“Doživeli smo prizemljitev, ki je trajala skoraj tri mesece. Del flote, ki ni bil poškodovan, smo preselili v Celovec. Pozneje pa nam Avstrijci niso dovolili, da bi se ta letala vrnila v Slovenijo, dokler nismo do zadnjega šilinga plačali parkirnine za letala, ki je znašala nekaj milijonov. Kot dobri sosedi bi lahko tudi malo potrpeli.”
Grašek je naštel še nekaj posebnosti Adrijinih evropskih partnerjev.
“Prav je, da Slovenci vemo, kdo so naši prijatelji, ko smo v stiski … Pri refinanciranju posojil, pri toleriranju in potem pri predčasnih odplačilih kreditov za Airbuse smo imeli opravka z Nemci, Francozi in Angleži. Najdoslednejši pri izterjavi so bili Nemci, najbolj gentlemanski so bili Francozi, Angleži so bili korektni, a ne tako širokogrudni kot Francozi, najbolj škrti pa so bili Nemci.”
V smehu še doda: “Nauk je, da ne smemo imeti iluzij v življenju …”
Ko navržem, da smo se nekaj novega o Nemcih naučili tudi v zadnjih letih Adrie, ko je bila v lasti nemškega sklada, je Peter Grašek dejal:
“Ja, stereotipi so nevarni, se človek ne sme zanašati nanje …”
V času njegovega vodenja so preverjali tudi možnosti, ali bi lahko Adria začela delovati kot nizkocenovni prevoznik …
“Ugotovili smo, da imamo velik problem. Če želiš biti nizkocenovni prevoznik, moraš biti tudi nizkostroškovni prevoznik. Zato se v to avanturo nismo podali.”
Grašek je Adrio s svojo ekipo uspešno saniral. Leta 2001 je odšel v Telekom. Kdaj se je po njegovem mnenju z Adrio tako zelo usodno prelomilo, čigave strateške napake so povzročile njen potop?
”Zadnjih petnajst let je bilo preveč napak v vodenju, poslovni model se ni prilagajal novim razmeram, preveč se je eksperimentiralo. Osredotočiti bi se morali na slovenski trg.”
Težko je razumeti, da v zadnjih letih Adria ni mogla previhariti viharjev, če ji je uspelo v preteklosti premagati vrsto zelo velikih težav …
”Preveč igranja s firmo je bilo. Najbolj me moti in jezi, ker bi se Adria lahko preživljala s skromnim plusom.”
Grašek je pred leti izjavil, da kupci taka podjetja, kot je bila Adria, ne kupijo, da bi jih ohranili pri življenju, kupijo jih le zaradi tega, da bi s tem zaslužili. Ko so začeli sodelovati z Lufthanso, so preverjali, ali bi jih zanimala kapitalska udeležba v Adrii. Predsednik Lufthansine uprave jim je povedal, da jim ustreza sodelovanje z Adrio.
”Kakšnega posebnega interesa, da bi kdo kupil Adrio, nikoli ni bilo, bilo pa je kup špekulantov, od gospoda Omana naprej …”
Je odločevalce opozarjal na pasti, ko je bila Adria leta 2013 uvrščena na seznam za prodajo?
”Sem, sem. A vsak misli, da imaš nek skriti interes. Takrat, ko se je prodajal aerodrom, sem bil v nadzornem svetu letališča, svarili smo pred prodajo, saj lastnik lahko naredi, kar hoče. Enako vsoto denarja bi dobili, če bi dali koncesijo za 50 ali 30 let, letališče pa bi ostalo naše. Letališče je še bolj strateško kot prevoznik.”
Peter Grašek je od začetka stečajnega postopka Adrie dvomil o idejah in obljubah o novem nacionalnem letalskem prevozniku. Bi bilo treba koga, ki je bil vpleten v propad Adrie, njeno izčrpavanje, prodajo neprimernemu kupcu, sodno preganjati? Bi moral vsaj kdo odgovarjati za napačne odločitve in dejanja?
”Javnost zagotovo pričakuje odgovore. Ne vem, ali se da kaj izterjati od zadnjih lastnikov … Dvomim, da ima kdo interes kaj narediti glede odgovornosti za odločitve. Kakšnih velikih učinkov, razen malo šova na televiziji, tako ali tako iz tega ne bi bilo.”
Po letu 2001, ko je odšel Peter Grašek v Telekom, se je v Adrii Airways izmenjalo veliko direktorjev: dr. Branko Lučovnik (od 2001 do 2005), Iztok Malačič (nekaj mesecev), Tadej Tufek (od 2006 do 2010), v tem času so za kratek čas prešli na enotirni sistem upravljanja, Tadej Tufek je bil imenovan za glavnega izvršnega direktorja, predsednik upravnega odbora pa je postal dr. Maks Tajnikar (novembra 2011 so spet uvedli dvotirno upravljanje), januarja 2011 je vodenje Adrie prevzel Klemen Boštjančič (do decembra 2012), potem pa je do prodaje Adrie nemškemu skladu 4K Invest Adrio vodil Mark Anžur.
Junija 2013 je državni zbor potrdil seznam petnajstih državnih podjetij, ki jih je vlada Alenke Bratušek določila za prodajo. Med njimi je bila tudi Adria Airways. Odločevalci so razlagali, da je prodaja Adrie Airways najboljša pot in manjši strošek za državo kot stečaj ali ustanovitev nove letalske družbe … Z njeno prodajo se je mudilo oblastnikom, bankam, v projekt so vključili družbo za svetovalne storitve s sedežem v Ženevi, ki je za visoko plačilo iskala kupce … Prodajo Adrie je končala vlada Mira Cerarja. Niso poslušali opozoril poznavalcev in dvomljivcev, izbrali so nemški sklad 4K Invest in mu prodali, podarili Adrio Airways. Javnosti so razlagali, da je novi lastnik Adrie vodilni specialist za poslovne preobrate v Evropi, ki svojim družbam ponuja podporo pri vrnitvi k dobičkonosnosti in pri zagotavljanju neodvisnosti od prejšnjega lastništva. To so bile besede, ki so prihajale iz pisarn Slovenskega državnega holdinga (SDH) in Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB). “Adrii Airways bo 4K Invest omogočil razvoj in ohranil slovenskega nacionalnega prevoznika,” so takrat javnosti sporočali iz SDH in DUTB.
Postopek prodaje Adrie Airways je bil izveden profesionalno, transparentno in enakopravno ter v skladu z mednarodno prakso na tem področju, so zatrjevali v SDH, ki je vodil prodajo. Marca 2016 je Slovenija v postopku dokapitalizacije Adrie vplačala dobre tri milijone evrov, milijon evrov pa je v sklad vplačal kupec 4K Invest, ki je s kupnino sto tisoč evrov, za drobiž, torej, postal lastnik Adrie Airways.
Po prodaji nemškemu skladu je vajeti v Adrii prevzel njihov kader. Prvi je bil dr. Arno-Christian Schuster, ki je s tega položaja odstopil, februarja 2018 pa je postal generalni direktor Adrie Airways Holger Kowarsch, zadnji v direktorski vrsti Adrie, ki se je začela leta 1961 (Mirko Zlatnar od 1961 do 1962, Milan Ilgo od 1962 do 1967, Janez Nedog od 1969 do 1981, Franc Sever Franta od 1981 do 1982, Janez Kocijančič od 1982 do 1993).
Kowarsch se je Adriinim potnikom oktobra 2018 v Vročem mikrofonu na Valu 202 opravičeval zaradi zamud, številnih odpovedi in združevanj letov. Takrat je slovenski javnosti zagotavljal, da v Adrii rešujejo težave, povedal je, da so naše skrbi odveč in da je prepričan o svetli prihodnosti Adrie Airways. Tako je govoril manj kot leto pred bankrotom Adrie. Za poslovnežem Kovarschem so bile kmalu po začetku stečajnega postopka zabrisane vse sledi. Tudi o 4K Investu ni ne duha ne sluha. Se spomnite, kako so ga opisovali tisti, ki so mu prodali Adrio? Da je vodilni specialist za poslovne preobrate v Evropi. Zdaj šele razumemo, kaj to pomeni.
Tatjana Pirc s sogovornicami in sogovorniki, s katerimi se je srečevala več mesecev, predstavlja zgodbo o tem, kako je Adria vzletela, letela in trdo pristala … val202.si/adria4ever
